22. avg. 2013

The China Syndrome (1979)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Politično-gospodarski triler ameriškega scenarista in režiserja Jamesa Bridgesa (The Paper Chase, Urban Cowboy, Bright Lights Big City) sodi v železno klasiko (do establišmenta in konstrukta ameriških sanj kritičnih) dram iz sedemdesetih let; lahko bi ga približno enakovredno uvrstili ob bok politično obarvanim intrigam, zapletenim teorijam zarote in preganjavičnim spletkam Coppolovega The Conversation (1974), Pollackovega Three Days of the Condor (1975), Lumetovega Network (1976), Pakulovih The Parallax View (1974) ter All the President's Men (1976) in podobnih.

V zgodbi spremljamo ambiciozno poročevalko (Jane Fonda) in njenega predrznega snemalca (Michael Douglas), ki za televizijsko mrežo delata novinarsko reportažo v novi jedrski elektrarni Ventana. Njeno vodstvo naj bi po krajšem času uspešnega preizkušanja nove tehnologije odprlo še drugo podobno centralo. Prav tedaj pride v že tako nemirnem delu Kalifornije do manjšega potresa, ki v nuklearnem obratu povzroči serijo napak pri delovanju reaktorja. Odgovorni ju pri priči pomirijo, češ da gre za pogosta odstopanja in takorekoč rutinske postopke, pri katerih ni nikoli vprašljiva zanesljivost obratovanja jedrske centrale ali varnost njenih zasposlenih in okoliških prebivalcev. Celo industriji in delodajalcem lojalni vodja izmene (Jack Lemmon) je o tem povsem prepričan; vendar začnejo ob vztrajnem poizvedovanju poročevalske ekipe tudi njega mučiti dvomi o brezhibnosti nuklearke. Potem ko odkrije nekatere nepravilnosti pri inšpekcijskih pregledih sestavnih delov, pa je čedalje bolj gotov, da je jedrska elektrarna vse prej kot varna in da njegovi nadrejeni to tudi dobro vedo; vendar je v igri preveč denarja in političnega vpliva, da bi se bili pripravljeni ukvarjati s tovrstnimi zapleti, saj je pred vrati že nova podobna investicija. Mediji so glede tega oportunistični, važna je samo gledanost; poleg tega tudi niso pripravljeni obelodaniti prispevkov, osnovanih zgolj na nedokazanih sumničenjih in preganjavici nekega moža.

Odkrito povem: sram me je, da sem na tem blogu do zdaj tako malo (oz. če sem sploh) pisal o Jacku Lemmonu — enem najbriljantnejših ameriških igralcev vseh časov, mentorju in vzorniku Kevina Spaceyja (kot ta vselej rad pove) ter osebnem prijatelju Tonyja Curtisa, Ernieja Kovacsa in Walterja Matthaua. (Leta 1972 je podelil častnega oskarja za življenjsko delo velikemu Charlieju Chaplinu.) Harvardski diplomant, mornariški častnik, športnik, amaterski glasbenik ter eden zadnjih pravih gentlemanov stare šole; poznamo ga iz tako legendarnih filmov kot Nekateri so za vroče (1959), The Apartment (1960), Gospod Roberts (1955, oskar za stransko vlogo), Days of Wine and Roses (1962), The Great Race (1965), Irma la Douce (1963), The Odd Couple (1968), Save the Tiger (1973, oskar za glavno vlogo), Missing (1982, zlata palma za najboljšo vlogo v Cannesu), Glengarry Glen Ross (1992) ter 12 Angry Men (1997). Sijajni liki v dramskih in komičnih vlogah, neverjetno artikulirana izraznost, prilagodljiva igralska podoba, nevsiljiva karizmatičnost — in nostalgičen spomin na vse tisto, kar je nekoč bil Hollywood.



Trivia: resnična nesreča jedrske elektrarne na Otoku treh milj sredi reke Susquehannase v ameriški Pennsylvaniji se je zgodila 28. marca 1979 — oz. manj kot dva tedna po tistem, ko je kontroverzni film doživel premiero na velikih platnih. (Če že, potem je zgodbo navdihnil podoben gradbeno-varnostni incident v nuklearki Browns Ferry na reki Tennessee v Alabami leta 1975.) Drama Kitajski sindrom pa je bila deležna štirih oskarjevskih nominacij, zlate palme v Cannesu ter bafte (Lemmon), štirih nominacij za globus in satelit ter drugih uglednih odličij. Med filmi, ki so se tematsko in konceptualno zgledovali po njegovih satiričnih dilemah o varni rabi jedrske energije ali pa so opozarjali na njeno zlorabo v vojne namene, pa smo lahko v osemdesetih videli še The Chain Reaction (1980), The Atomic Cafe (1982), Silkwood (1983), WarGames (1983), The Day After (1983), Testament (1983), Threads (1984), When the Wind Blows (1986), Rules of Engagement (1989) in druge.

4 komentarji:

  1. Poleg (domnevam) "anonimneža" tudi jaz pozdravljam recenzijo nekoliko starejšega filma :) Ogromno filmov, ki si jih tukaj omenil, se prav ponujajo za več (sam osebno bi si želel prebrati nekaj o The Paper Chase, Save the Tiger in Testament).:)

    Čeprav ne gre za čisto klasiko, ima ta film še vedno dovolj svežine (tako produkcijsko kot tematsko), da je aktualen še danes. Je pa mu ta Silkwood res zelo podoben, le da tam Streepova zamenja Lemmona.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. :)
      To da ni čista klasika, je (kar se tiče izbora film) samo plus. O klasikah vemo že vse in še več.

      Izbriši
  2. Jaz ga brez slabe vesti okličem za klasiko znotraj političnih dram iz sedemdesetih -- tako kot sem tudi napisal. :) Seveda pa ne dosega univerzalnih klasik tipa Boter, Casablanca ali Smultronstället. ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. Jack Lemmon, ja. Tudi meni izredno ljub igralec, ki sem ga oboževal v vseh vlogah, verjetno pa najbolj v filmu The Apartment in Some like it hot. Seveda sem pogledal veliko njegovih filmov, žal že vse veliko pred tem, ko sem začel pisati blog. In o njem tudi jaz praktično nimam nič napisanega. Saj zadnje čase ugotavljam, da bi bilo prav, če se vrnem nazaj med starejše in bolj legendarne filme in filmske zvezde. Včasih sem oboževal Bogarta in videl prav vse (!) njegove filme. O njem bi rad kaj napisal tudi na blogu. Potem sem oboževal mladega Branda (On the waterfront, Streetcar named Desire, Young Lions), potem sem bil mahnjen na Mitchuma in tako dalje. Zares moram osvežite starejše filme, ki sem jih vedno oboževal in bolj cenil, hvala za tale opomin.

    OdgovoriIzbriši