9. avg. 2013

The Conjuring (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Glede na (a) presenetljivo visoke ocene spletnega občestva in filmskih kritikov ter (b) svojo strastno naklonjenost do tega žanra sem si seveda moral ogledati najnovejši umotvor prizadevnega avstralskega režiserja malezijsko-kitajskega rodu Jamesa Wana, avtorja zdaj že legendarnega trilerja Saw (2004) in več kot solidnih strašljivk Dead Silence (2007) ter Insidious (2010).

Moj vtis? Še ena posrečena, a nikakor ne tudi prelomna ali noro originalna stvaritev tega ljubitelja novoklasičnih grozljivk, srhljivih duhov nemrtvih stark in oživelih plastičnih lutk, bizarnih otroških igrač, temačnih kletnih prostorov, nenadnih -BU!- učinkov in kožo ježečih zvokov. Rezultat: nekaj potnih srag in otrplih členkov med ogledom, po njem pa takojšnja pozaba in spokojen nočni počitek.



Zakaj bi v zgodbi o zakleti hiši in čarovniško-demonskem strašenju družine s petimi hčerami kdo videl kaj novega, si pri najboljši volji ne znam pojasniti. "Posneto po resnični zgodbi"? Itak. Nepojasnjeni pojavi sredi noči? Že videno. Srhljivi megličasti obrazi in iz omar skakajoče prikazni? Aham.™ Nenadna pojavitev nečesa grozljivega (in njemu nevidnega) tik za hrbtom Patricka Wilsona? Dajte no mir. Odsevi neotipljivega in zgolj s kotičkom očesa vidnega v ogledalu, obsedenost ljudi z demonskimi silami, verski obredi eksorcizma in katarzična razodetja peklenskih stvorov, pogin hišnih ljubljencev in nasilno obnašanje ptičev, sprehodi prebivalcev hiše v temi in njihovo nerazumno vztrajanje sredi grozečih okoliščin, čudaške igre otrok z zavezanimi očmi, zmožnost nadčutne zaznave nedoumljivih sil in tako naprej? Oglejte si The Haunting (1963), The Exorcist (1973), The Amityville Horror (1979), The Changeling (1980), Poltergeist (1982) ali pa vsaj katerega od prejšnjih Wanovih projektov — pa se lahko sami prepričate, koliko konceptualne, tematske in dramaturške izvirnosti premore njegova priredba resnične zgodbe zakonskega para preiskovalcev nadnaravnega Lorraine in Eda Warrena.

Remember what you said on our wedding night? —"Can we do it again?" —No. The other thing, God brought us together for a reason.



Film mi je bil v še največji meri všeč zaradi igralskega nastopa, kjer razen emotivno doživete predstave Lili Taylor in ne ravno izstopajočega Wilsona (ki je enak kot v vseh svojih vlogah) velja še posebej izpostaviti čedno ukrajinsko-ameriško karakterno igralko Vero Farmiga (The Departed, The Boy in the Striped Pyjamas, Down to the Bone, Up in the Air, Source Code), ki s svojo pretanjeno čutno prezenco (in nebeško modrimi očmi) zanesljivo prepriča o avtentični angažiranosti tega lika v zgodbi. Razen tega je režija suverena, produkcijsko-tehnična vrednost visoka, kamera Johna R. Leonettija učinkovita (brez motečih CGI učinkov) in zvočna podlaga Josepha Bishare sila domišljena. Škoda le, da preplet vseh najznačilnejših žanrskih stereotipov iz številnih podobnih projektov ne tvori kaj trdnejšega od še ene razmeroma standardne — čeprav še tako spretno zastavljene in udejanjene — grozljivke o izganjanju duhov.

Nasvet za ljubitelje novodobne "klasike": The Innkeepers (2011).

3 komentarji:

  1. tista prva slika je zastrašujoča O.o

    OdgovoriIzbriši
  2. kaj pa njen režisersko-igralski podvig si videl? Gre za Higher Ground,všečen film med njenimi top izdelki seveda po mojem mnenju, ki je tudi pri kritikih in Sundancu letel visoko na koncu pa letel v pozabo,škoda

    OdgovoriIzbriši
  3. Da se je preizkusila tudi v režiji, vem, ogledal si pa te zadeve še nisem -- a bom to storil ob prvi priložnosti. Hvala za opomnik. :)

    OdgovoriIzbriši