12. avg. 2013

The Island (2005)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Ko se v najavni špici zablešči napis "A Michael Bay Movie", je to vse prej kot obetaven začetek in jamstvo za prijeten večer ob kakovostnem filmu. Zakaj ne bi takoj zamenjal programa ali ugasnil televizorja? Nemara zato, ker ob sobotah zvečer nimaš kaj pametnejšega za početi (remija in scrabbla si se naveličal) ali si enostavno prevelik lenuh, da bi segel po daljincu (ne pa tudi po heinekenu), ali pa tvojo pozornost vendarle pritegnejo imena kot Ewan McGregor, Scarlett Johansson, Djimon Hounsou, Michael Clarke Duncan ter Steve Buscemi. Potem še opaziš, da gre očitno za znanstveno fantastiko, nekakšno futuristično distopijo o družbi bližnje prihodnosti, spreleti te rahel spominski preblisk Posebnega poročila (2002) ali celo Matrice (1999) in neogibne asociacije na kultni Loganov beg (1976) ali domala identični Parts: The Clonus Horror (1979) in v patetično naivnem samozanikanju si slednjič rečeš: pa dobro, česa tako substančnega in družbeno-politično že privzeto sporočilnega celo Zalivski Miha ne more zreducirati v svoj tipični izdelek — prazen akcijski videospot z infantilnimi dialogi, slaboumnimi liki, neskončno poenostavljeno zgodbo brez riti in glave, slinastim product placementom, popkornovsko kakofonijo posebnih učinkov in pirotehnični tobogan bučnih eksplozij.

In seveda se (tudi tokrat) motiš.



Po zgodbi Caspiana Tredwell-Owena (oz. scenariju Alexa Kurtzmana in Roberta Orcija) posneti film verjetno ni najslabše, kar je kdaj Bay ustvaril (vendarle ga nekoliko rešuje igralska zasedba); ne vem pa, ali je ta častna titula omembe vreden razlog za tolažbo. (Kot tudi dejstvo, da gre za njegov prvi film, katerega producent ni Jerry Bruckheimer.) Res je neverjetno, kako mu s puhlo MTV-jevsko vizualnostjo za manj brihtne osemletnike uspe izpriditi še tako žlahtno arhetipsko vsebino, kakršna je klasična sci-fi dilema o kloniranju človeka (za potrebe rezervnih organov, namenjenih petičnim zavarovalniškim strankam leta 2019) in njegovem ozaveščanju po spoznanju, da je zgolj drugorazredno sintetično bitje, potrošna roba za morebitno zamenjavo s "pravimi" ljudmi. Jasno, da ne pričakujem še enega Iztrebljevalca (1982), Gattace (1997) ali odličnega Moon (2009), še manj satirično-političnega trilerja v rangu legendarnih Fantov iz Brazilije (1978) ali Invazije tatov teles (1978) in tudi na duhovito komedijo tipa Multiplicity (1996) lahko kar pozabim. Pa si smem obetati vsaj bežno kontroverznost premise o kloniranju ljudi kot v nadaljevanju Alien: Resurrection (1997) ali v Æon Flux (2005) ali pa vsaj kaj takega, kar smo nazadnje videli v Oblivionu (2013) s Tomčijem Kurčijem?

Pa kaj še. Zamorec, lepo te prosim.



Michaelu Bayu povsem očitno in gladko dol visi za zgodbo, dramaturgijo, karakterizacijo ter zdravorazumski zamik nejevere oz. za vse drugo razen za to, da je določen prizor ali kader videti čimbolj kul. Oh yeah. Plastično igričarska CGI dinamika, vihranje las in brizganje znoja v slow motionu, ridikulozna destrukcija okolice in objektivno nemogoča fizikalnost, nesmiselna pretepaško-streljaško-dirkaška akcija brez predaha, smešno plitvi liki in njihova jalova interakcija ter celokupno katatoničen vtis. Le komu naj bi se zdelo zanimivo sedeti v kinodvorani in gledati njegove stilistično dovršene ohranjevalnike zaslona s postavnimi, vsemogočnimi junaki in razgaljenimi mladenkami, mi pri najboljši volji ni povsem jasno. (No prav, tisto drugo mi je vendarle razumljivo.) In zakaj naj bi komurkoli sploh karkoli od videnega ostalo v spominu, tudi ne. Potem pa že bolje spim ob izklopljenem televizorju, če že.

Naslednjič bom (mogoče) pametnejši.

2 komentarja:

  1. Žalostno, plehko in pod nivojem, sicer pa po mojem mnenju najboljši Bayev film, ki mu pripenjam za eno piko nižjo oceno. Ko je ocena 3/10 najboljše do kamor je prilezel tako zvani "režiser", se lahko resno vprašaš, če mu je še vredno vstrajati na sceni (poleg megalomaskih zaslužkov zaradi katerih si naš Michael jemlje pravico do snemanja). Popolnoma jasno je dejstvo, da Bay ni nikoli prenehal snemati videospotov in to prakso zdaj le prenaša na izdelke, ki so po dolžini dve uri daljši. Vizualizacija je ista, glasbeno-video izdelki pa tako ali tako ne potrebujejo kakšne posebne dramske globine. Bay s svojo prazno logiko zdaj pozablja, da za kakovosten filmski izdelek potrebuješ več snovi.

    A potolažimo se, vsaj ni vse skupaj tako ridikulozno kot pri tako imenovanih Transformerjih, raznimi Bad Boysi ali pa grožnjami apokalipse kjer nas bo pokopal komet v velikosti Teksasa. Če delaš film, ki se trudi biti večji od filma, ga naredi tako kot Nolan, ki je eden redkih akcijskih režiserjev, ki mu zgodba nekaj pomeni in jo zna tretirati na inteligenten, dostojen in kompleksen način. Če lahko to jaz spoznam s svojimi 16-timi leti, morajo to tudi drugi, ki so, upam, inteligentnejši od mene. Sam se uspešno izogibam takšnim zaplankanim izdelkom (in nisem ogrožen, da bom izpadel kot totalni nepoznavalec filma, saj sem vesel, da eleminiram takšno sranje iz moje filmske računice).

    Bi pa rad pripomnil, da je orkestralno-elektronski soundtrack, ki ga je ob tej priložnosti skomponiral Steve Jablonsky, precej soliden in dober glasbeni dosežek, če ga znaš ceniti na albumu.

    OdgovoriIzbriši
  2. Se lepo zahvaljujem za utemeljen komentar in popolnoma strinjam s pripombo na koncu: glasba je vsekakor dobra plat Bayevih videospotov. Tudi kamere oz. vizualizacije na splošno ne gre podcenjevati, a je škoda, da njegovi filmi ne ponujajo česarkoli drugega. :)

    OdgovoriIzbriši