20. sep. 2013

Byzantium (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Zdi se (mi), da je irski režiser Neil Jordan najboljši, ko snema po lastnem scenariju: Mona Lisa (1986), The Crying Game (1992), Michael Collins (1996), Breakfast on Pluto (2005). Same sodobne klasike in sijajni filmi. Večkrat se značilno poigrava s spolno identiteto in iz nje izhajajočimi psihosocialnimi relacijami ter arhetipi homo(trans)seksualnosti, navadno umeščenimi v širši družbeno-politični kontekst. (Nekateri mu zaradi prikaza ženskih likov v njegovih zgodbah preprosto očitajo mizoginijo.) Kaže, da se po novem bolj osredotoča na zgodovinsko percepcijo spolnih vlog in nezavednih frustracij, izhajajočih iz bremena napačne identifikacije in pričakovanj. V njegovi Neustrašni (2007) po scenariju Rodericka in Brucea Taylorja tako Jodie Foster prevzema moško vlogo maščevalke za brutalni zločin, ki skuša uravnotežiti nepravično razmerje moči med spoloma; še prej se je v razvlečeni kostumski vamp-drami Intervju z vampirjem (1994) po scenariju same avtorice knjižne serije The Vampire Chronicles posvečal nezavedni zgodovinski krivdi spolnih vzorcev (s koprnečo gej melodramatičnostjo, prispodobo aidsa in močnim homoerotičnim nabojem).
Uf, še ena mojstrovina iz devetdesetih, še en moj top film iz tistega časa, za katerega sem ubijal in ga v kinu videl vsaj dvakrat. Prav spominjam se, da smo prvič gledali s fanti skupine Nude in da smo po ogledu enoglasno zaključili, da bi bili radi vampirji in da smo pravkar doživeli najboljši vampirski film vseh časov. [...] In potem na sceno prikoraka Armand Antonia Banderasa, ki s platna odpihne Lestata, Louisa in Claudio. Ki je tako zelo karizmatičen in zlovešče seksi, da bi mu vrat nastavil tudi sam. —Iztok

Kaj natanko je Jordan hotel tokrat, mi je jasno samo približno, priznam. Vsaj delno sem sicer verjetno pristranski zaradi še vedno razbolelega črevesja po ne baš vrhunskih nastopih Gemme Arterton v pop-fantazijskem spektaklu Spopad titanov (2010) in zlasti Saoirse Ronan v absurdni najstniški sci-fi limonadi Duša (2013); pa tudi dejstvo, da sem med moreče atmosferično dveurno melodramo Byzantium vsaj enkrat zakinkal na kavču, ni ravno pripomoglo k vtisu obče evforičnosti. (Je pa možno, da sem prav takrat zamudil kaj pomembnega.) Obrtniško gre vsekakor za dovršen izdelek (vizualizacija, fotografija, montaža, glasbena kulisa) po istoimenski gledališki in televizijski drami britanske dramaturginje in scenaristke Moire Buffini (nazadnje je spisala scenarij za priredbo klasičnega romana Jane Eyre v režiji Caryja Fukunage) in tudi nekatere simbolne podtone je mogoče zaznati; nekakšna žajfasto-freudovska mešanica Intervjuja z vampirjem (1994) in sijajne švedske socialne parabole Låt den rätte komma in (2008). Menda sem (že spet) opazil očitno metaforo neizpolnjene mladostniške marginaliziranosti in zgodovinskega nesorazmerja spolnih vlog (ženske kot vlačuge po krivdi moških, nasprotje med prvinsko nedolžnostjo in prisilno družbeno indoktriniranostjo, ponižujoči vzorci patriarhalnosti), ki se med dramaturškimi časovnimi preskoki povečini spretno ogiba motečim klišejem vampirskih zgodb, ohranja pa njihov morbidno erotični ton in folklorno-mitološki klasični pridih; a po drugi strani mu kaj več od ljubezenske zgodbe med socialnima izobčencema in metafore o nespremenljivosti ženske srži (kot nosilke materinskega čuta in moralnih imperativov) tudi ne uspe prikazati, se mi zdi.

3 komentarji:

  1. Zvezda Saoirse Ronan vedno bolj bledi v filmih vprašljive kakovosti. Čeprav, mlada je. Še je čas...

    Tudi Neil Jordan več ne najde prave forme.
    Slednjega si bom vseeno ogledal, čeprav ne pričakujem dosti.

    OdgovoriIzbriši
  2. Marsikomu je bil všeč, kakor berem. In pravzaprav sta se obe igralki tukaj spodobno odrezali, ampak kot celota me ni zelo navdušil ali pokazal kaj bistveno novega, drugačnega.

    OdgovoriIzbriši