13. sep. 2013

Candyman (1992)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

I am the writing on the wall, the whisper in the classroom. Without these things, I am nothing. So now, I must shed innocent blood.

Film britanskega režiserja Bernarda Rosea (najverjetneje smo ga spoznali leta 1994 v biografski drami o slavnem oglušelem nemškem skladatelju Nesmrtno ljubljena z Garyjem Oldmanom) je nastal po kratki zgodbi The Forbidden iz (petega dela)* legendarne antologije šestih Knjig krvi slovitega britanskega avtorja sodobne fantastike in knjižnih grozljivk Cliva Barkerja; del iste zbirke, katere istoimensko zgodbo (iz prvega dela te serije) je po scenariju Jeffa Buhlerja japonski režiser Ryuhei Kitamura pozneje predelal v okultno srhljivko The Midnight Meat Train (2008). Medtem ko je slednja naletela na zadržano pozitiven sprejem celo med privrženci tipične Barkerjeve fantazmagorije, pa žanrski navdušenci štetejo tukaj opisani film ob njegovem kultu Hellraiser (ki ga je sam tudi režiral) za najslovitejšo adaptacijo kakšnega literarnega dela tega pisatelja. Obe zgodbi sta pozneje prerasli v franšizo oz. doživeli številna nadaljevanja (Hellraiser premore skupno kar osem sequelov, Candyman pa je bil deležen dveh); vsa so po mojem skromnem mnenju sicer skromen ovčji iztrebek v primerjavi z obema izvirnikoma in zgolj pričakovani rezultat finančnega oportunizma filmske industrije — a kot rečeno, (vsaj) med ljubitelji vendarle veljajo za železno žanrsko literarno-filmsko klasiko ter predmet cineastičnega zbirateljstva.



Barker se v pripovedi o Medenem možu poigrava z zase razmeroma značilnimi arhetipi: folklora ustnega izročila oz. urbana mitologija, ki kot kakšna mistična manifestacija strahov in praznoverja kolektivnega nezavednega (morebiti tudi nekaterih frustracij in travm samega pisatelja, sicer družbenega aktivista ter izpovedanega homoseksualca) prerašča v strašljivo otipljivo in sprevrženo meseno sado-mazohistično nočno moro v obliki nedoumljivega, brezvestnega ubijalca. Candyman živi v lokalnih govoricah in zgodovinski zavesti prebivalcev razvpitega črnskega blokovskega geta Cabrini–Green v predmestju Chicaga. (Zadnja razpadajoča poslopja so dokončno porušili leta 2011.) Neusmiljena prikazen z ošiljeno kovinsko kljuko namesto roke je bil nekoč nadarjeni mladi temnopolti slikar Daniel Robitaille, ki se je zaljubil v eno od svojih portretirank in si jo je drznil omadeževati; njen oče pa je mladeniča kruto kaznoval za ta nezaslišani greh: dal mu je odrezati desno dlan in ga namazati z medom, da so ga do smrti popikale čebele. Vendar je duh umorjenega preživel in se preselil v sfero neotipljivega, v mučne sanje in neracionalne blodnje, snov urbanih legend, s katerimi so poslej strašili otroke: če njegovo ime petkrat izgovoriš pred ogledalom (prispodobo za nezavedno plat duševnosti), te bo obiskal Medeni mož — in za teboj bo ostala samo mlaka krvi.

The pain, I can assure you, will be exquisite. As for our deaths, there is nothing to fear. Our names will be written on a thousand walls. Our crimes told and retold by our faithful believers. We shall die together in front of their very eyes and give them something to be haunted by. Come with me and be immortal.



Globokotonski orjak Tony Todd (večinoma ga poznamo iz podobnih vlog antagonistov in nelagodje zbujajočih likov) ter baročno bujna svetlolaska Virginia Madsen se mi zdita sila posrečena izbira za obe osrednji vlogi "zveri in lepotice" (ki naj bi sprva pripadli Eddieju Murphyju in tedaj neznani Sandri Bulek); in čeprav pripoved mučijo nekatera nerazumljiva dejanja protagonistov ter čudaške nedoslednosti, gre na grozljivo kubrick-polanski-lynchevsko zgodbo gledati predvsem skozi žanrsko lečo obsesivnega fetišizma in psihosocialne freudovske prispodobe: kruta kazen za "prepovedano" in družbeno nesprejemljivo telesno ljubezen (očitna Barkerjeva sublimacija), v razkoraku med znakovnim in simboličnim univerzumom razkrivajoča historično breme rasnih in kulturnih predsodkov sodobne družbe (bojazen pred vsem neznanim v marginaliziranemu delu družbe oz. kontrast med temnopolto ameriško skupnostjo in belim srednjim razredom); nemara razkriva tudi (avtorjev) nezavedni strah pred "pošastno ženskostjo" (oz. njenim kaotičnim, neukrotljivim, uničevalnim poželenjem) in opominja na spolno represivne, seksistične dejavnike patriarhalne družbe. Če sem lahko še bolj neposreden; zgodba se v resnici ne osredotoča na navideznega, morasto izmuzljivega antagonista. (Op.: "candyman" je med drugim slengovski izraz za preprodajalca mamil, simboličnega prinašalca sladkarij.) Pravzaprav še sam to izrecno pove: "It was always you, Helen." Pravi in edini junak feministične parabole je torej ona, odrešenica in mučenica (otroka reši pred smrtjo v ognju); bodisi kot cinično spoznanje subjektivnosti lastne percepcije (vse je le v njeni glavi, torej je najbrž res nora) ali pa kot avtorjev statement o resnični vlogi žensk (ki skozi preobrazbo v lasten subjekt strahu/poželenja slednjič prevzamejo ključno eksistencialno pobudo in vajeti odločanja o življenju ali smrti).

What's the matter, Trevor? Scared of something?
* Op. Kratki eksperimentalni film The Forbidden (1978), ki ga je režiral sam Barker, razen naslova nima nič skupnega z istoimensko zgodbo; pač pa skupaj z njegovim prvencem Salome (1973) delujeta kot študija za Hellraiserja (1987).

2 komentarja:

  1. Grosuplje 201314. 09. 13 08:32

    fear the bad black man, he's gonna get ya'

    OdgovoriIzbriši
  2. Gledal kakšnih 10 let nazaj, se pravi približno v istem času kot Hellraiserja pa moram reči, da zame osebno slednji krepko prekaša pričujočega. Nekako "pust" se mi je zdel, medtem ko je po drugi strani Hellraiser kar prekipeval v svoji grozljivi kinematografiji.

    OdgovoriIzbriši