7. sep. 2013

John Dies at the End (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Naj vam prihranim suspenz (ne, to ni spoiler, res ne): na koncu nihče ne umre, tudi John (Rob Mayes) ne. To pa zato, ker na neki način umre že prej, ampak ne čisto. Pravzaprav se zgolj prestavi v nekakšno vzporedno resničnost in potem spet nazaj — vendar do konca normalno diha in se običajno premika in sploh ni videti, da bi bilo z njim kaj narobe. No, kakorkoli.

Sodeč po prvih vtisih bi mogli film uvrstiti v kategorijo kr-neki, ki sega od bežno artikuliranih, pogosto komaj gledljivih grotesk do razmeroma zabavnih ter duhovito večplastnih indie-bizark. Kdor pa pozna scenarista in režiserja podobno čudaških multižanrskih umotvorov Phantasm (1979), The Beastmaster (1982) ter Bubba Ho-Tep (2002) Dona Coscarellija, bo vsaj približno vedel, kaj lahko pričakuje in bo na ogled malce bolj pripravljen. (Beri: pri roki bo imel kakšno spodbudno substanco ali pa vsaj šesterčka heinekena.) To pa je skorajda nujno, če naj bo izkušnja karseda pozitivna.



My name is David Wong. I once saw a man's kidney grow tentacles, tear itself out of a ragged hole in his back, and go slapping across my kitchen floor. But that's another story.

Coscarelli je tokrat priredil istoimensko fantazijsko-komično knjižno grozljivko svojega rojaka Jasona Pargina (s pisateljskim psevdonimom "David Wong"). Ta je zgodbo zasnoval kot literarno on-line nadaljevanko in začel prve dele na spletni strani objavljati že leta 2001. Menda ni naletel na huronsko navdušenje, njegovo nenavadno pripoved je prebralo kakšnih 70 000 ljudi; potem pa je roman leta 2008 objavil še v mehko-platnični knjižni obliki in nato leto pozneje še v trdo vezani podobi. Rodil se je nekakšen skoraj-kult med ciljnim občinstvom; groteskno-parodična mešanica demonologije H. P. Lovecrafta ter surrealizma Franza Kafke v mističnih podobah Hieronymusa Boscha, ovita v sodobno pop-referenčno parodijo filmsko-medijskih stereotipov. Vem, kako je slišati: čudno. Tudi filma ni nič lažje opredeliti ter ga opisati drugače kot "Stephen King sreča Davida Cronenberga in oba srečata Kevina Smitha" oz. mešanico fantazijske farse tipa Bill & Ted's Excellent Adventure (1989), karikirane invazije tujih bitij They Live (1988) in satirično-medijskega absurda mesene dekonstrukcije Videodroma (1983) v slogu urbane mitologije in paralelnih resničnosti Filetov X. Gonzovski preplet subjektivnostne deliričnosti Fear and Loathing in Las Vegas (1998) ter srhljive alegoričnosti The Stuff (1985). Ne vem več, zmanjkalo mi je asociacij. Kakorkoli: tukaj sta še Paul Giamatti (ki je tudi izvršni producent) in Clancy Brown. What's not to like?



Solving the following riddle will reveal the awful secret behind the universe, assuming you do not go utterly mad in the attempt. Say you have an ax, a cheap one. On one bitter winter day, you use said ax to behead a man. Don't worry, the man's already dead. Maybe you should worry, 'cause you're the one who shot him. He'd been a big twitchy guy with veined skin stretched over swollen biceps, tattoo of a swastika on his tongue. And you're chopping off his head because even with eight bullets in him, you're pretty sure he's about to spring back to his feet and eat the look of terror right off your face.

Iz prvoosebne Davove (Chase Williamson) perspektive opisana sci-fi-kind-of-detektivska zgodba o skrivnostni črni snovi, ki uporabniku "odstira pogled v drugačne dimenzije", mu omogoča jasnovidnost in komuniciranje z mrtvimi ter v ozadju razkriva še nekakšno neopazno zavojevanje s strani vesoljskih bitij, je vsaj v prvi polovici zabavna, osvežujoče drugačna od vsega, česar je povprečen filmoljub navadno deležen, in z nenehnimi grotesknimi preobrati (pa tudi zanimivim igralskim performansom) solidno ohranja napetost in radovednost gledalca. Žal pa prav v sklepnem delu (oz. od trenutka, ko se "Bill in Ted" oz. Dave in John skozi časovni portal preneseta v paralelno vesolje) razpade v dramaturško nepovezano in navidez nesmiselno kvazi-filozofsko B-filmsko enolončnico, ki sproža toliko več začudenega praskanja po zatilju, kolikor bolj se bliža "koncu". A kot rečeno: z ustrezno predpripravo (prijazna hvala svaku M. B. za priporočilo) in ob primernih pričakovanjih vas čaka hvalevredno nepretenciozna, stimulativno nekonvencionalna cinefilska, emm, ... izkušnja. Bili ste opozorjeni, mwa ha ha.

4 komentarji:

  1. Če ni v vsaki oceni banalnega filma, ki ti je všeč, besede nepretenciozen...

    OdgovoriIzbriši
  2. zanimiv film, ki je kakšnih 20 let prepozno prišel na platna :D glavnega igralca sem si pa ves film želel vžgat na gobec, keri smug fris mein got

    OdgovoriIzbriši