11. sep. 2013

Star Trek Into Darkness (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Največja težava franšize Star Drek je seveda nastala že z izvirnim grehom preobrazbe slavne vesoljske telenovele v format serije celovečercev. Kako prestaviti brezčasen koncept, ki temelji na kontinuiranosti relacij med liki in vedno vnovičnih preizkušnjah osebnostne integritete, v premočrtno določen okvir poletnega blockbusterja — s smiselno zasnovo, tematsko zaokroženostjo, razvojem oseb, ustrezno dramaturško (in dramsko) krivuljo ter upoštevajoč vse značilne arhetipe in lastna pravila univerzuma Zvezdnih stez? Že vnaprej je bilo jasno, da se tak derivat prej ali slej vsebinsko in sporočilno izčrpa — in navsezadnje so tudi William Shatner, Leonard Nimoy, DeForest Kelley in druščina povprečno v svojem 94. letu starosti in vsak čas pričakujejo Matildo, zato nam očitno ne morejo v nedogled servirati repriz svojih kultnih vlog.



Prvi film vnovičnega zagona franšize J. J. Abramsa iz leta 2009 se mi je zdel razmeroma posrečen, gledljiv in (kljub nedoslednostim) celostno zabaven; po eni strani odkrito spoštljiv do cineastične in družbene zapuščine junakov, ki so "plešasti drzno šli tja, kamor ni šel še nihče," po drugi pa osvežujoče posodobljen, ne da bi se ceneno podrejal zgolj trendovskim težnjam in puhlemu oportunizmu vizualnih bravur. Zgodbovni nastavek in vpeljava novih likov sta mi bila všeč: prikaz značajskega in moralnega oblikovanja mladih likov (ki smo jih vselej pred tem spoznali šele v njihovi že artikulirani različici), začetek prijateljstva in kreativne intelektualne napetosti med Kirkom in Spockom, večna eksistencialna razdvojenost slednjega in njegova naklonjenost do poročnice Uhure, nergaški Bones in trmasti Scotty in tako naprej. Želel sem si (če že tega nisem mogel pričakovati), da bi se J. J. Abrams v nadaljevanju svoje franšize tozadevno podal še korak dlje in globlje; da bo interakcijo in razmerja med protagonisti vsaj enako solidno upravičil z razvojem dogodkov oz. podprl z družbeno-političnim in psihosocialnim kontekstom (fiktivnega) časa in prostora, kjer živijo in se gibljejo.
Kul ekipa, ki jo krona še Peter Weller, katerega je enkratno spet videti v pravem filmu. Všeč mi je to, da vsi igralci dobijo svojih pet minut in da jih JJ ne zasenči s posebnimi efekti. Ravno to dela novi Star Trek za tako zelo dober film. Hudiča no, še Spock zajoče v enem izmed najbolj močnih prizorov filma. —Iztok



Žal pa ugotavljam, da ni bilo čisto tako. (Ali pa se vsaj meni zdi.) Kje naj začnem? Glavni antagonist (Benedict Cumberbatch) je bržčas nekoliko prepričljivejši od Erika Banadinovića v prejšnjem filmu, a vseeno hodi po tanki liniji grotesknosti in neupravičene karakterne pretiranosti. Uveljavljeni liki ostajajo na preverjenih in večidel površinskih distancah, o njih pravzaprav ne izvemo nič pretresljivo novega (že prav, izložbeno sterilna Alice Eve oz. Carol Marcus je pač prihodnja Kirkova žena in mati njegovega sina Davida, to vemo), Abrams se na enako (pre)očiten način poklanja predhodnikom z motivi in referencami (npr. šibko parafrazo slovitega prizora iz nadaljevanja izvirnega celovečerca The Wrath of Khan iz leta 1982, kjer se Spock žrtvuje za dobrobit posadke ter izpostavi smrtonosnemu žarčenju pogonskega jedra), tokrat dodaja še klišejske motive Kirkove krize identitete in vnovičnega osebnostnega vzpona, nepotrebne popkornovsko čustvene podtone (solzni Spock: 'Khaaaaan!'), predvidljivo izmenjavo mlačno infantilnih dialogov, nesramno zanemarjanje osrednjih likov med posadko zvezdne ladje (razen Chrisa Pina in Zacharyja Quinta so vsi po vrsti bolj ali manj deležni pičle minutaže in skromne karakterizacije, nekateri so s prisiljenim karikiranjem naravnost zoprni), stereotipne akcijske sekvence (nujni zaključni spopad z osrednjim zlobnežem na bliskovitih plovilih med letom) in časovno neumestno komično razbremenitev, spektakularno generično destrukcijo in bleščeče očesne bombončke, predvsem pa kopico nepovezanih, neutemeljenih in celo nelogičnih deus ex machina zasukov in prizorov, ki z oportunistično happy end naravnanostjo rešujejo dan (ter denarnico producentov) in skrbijo predvsem za nadaljevanje zgodbe.



Ne morem sicer reči, da sem skrajno razočaran, film je najbrž vreden ogleda (s proračunom 190 milijonov je v blagajnah po svetu do zdaj skoraj potrojil ta znesek); a v tretji inštalaciji se bo moral Abrams precej bolj potruditi, da bo ujel prvotno zastavljeni ritem in upravičil lojalnost tistih bolj strastnih privržencev Zvezdnih stez, tako se mi zdi. Skratka. Živite dolgo in uspešno. \\//

5 komentarjev:

  1. Abraham Lincoln Slave Hunter11. 09. 13 13:44

    abrams ne bo več sodeloval pri star trek, ker ima zdaj star wars prek ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Prvi ST pod ravnanjem JJ mi je bil kar zabaven, zato bom tudi temu ponudil priložnost.

    BTW: Mi lajk Alice

    OdgovoriIzbriši
  3. Imam, a razmišljam, da si ga ogledam v dvojni dozi s prvim delom. Tisti mi je bil kar zelo všeč - za tega pa niti ne gojim prevelikih upov ali želje, da bi ga videl. Vseeno me vsaj tole dekle neizmerno privablja k ogledu.

    OdgovoriIzbriši
  4. v kinu ga je bilo vredno videti, sploh prizor, ko zmanjka gravitacije je super, ampak na malem ekranu te ves spektakel niti ne prevzame in vsa reč precej zvodeni

    OdgovoriIzbriši
  5. Negledljivo, ne prvi del, ne tale. Dobesedno: nisem pogledal do konca, ker sem na tri četrt začel brati časopis.Why should I care? Pa še vse polno skrajno nakurec idečih flarov (431 vs 721 v prvem delu)!?!?!?!?!?!?!? Kao "bodočnost je prevelika za ekran". My ass.

    OdgovoriIzbriši