30. sep. 2013

Wo hu cang long (2000)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Prava ostrina pride brez napora. Ostrina je stanje uma.

Na Tajvanu rojeni kitajski producent in režiser Ang Lee se je zahodu predstavil z manieristično konverzacijsko dramo Razsodnost in rahločutnost (1995), posneto po slovitem klasičnem romanu Jane Austen; sledili sta ji še dekonstrukcija zlagane ameriške suburbije The Ice Storm (1997) in vojna drama Ride with the Devil (1999) po romanu Daniela Woodrella. V ospredje svojih zgodb postavlja večdimenzionalne like in kompleksne relacije med njimi; a šele pozneje sem opazil še nekatere druge stične točke in rdečo nit v njegovih pripovedih, najsi bo to (meni kot enemu redkih filmoljubov všečna) stripovska paralela Hulk (2003) ali odmevna kontroverzna antiteza mačizma Brokeback Mountain (2005). V večini svojih filmov — vsaj tako se (mi) zdi — torej Ang Lee govori o dveh stvareh: (a) posameznikovem zoperstavljanju omejitvam družbenih konvencij ter (b) civilizacijski nuji po opustitvi šovinističnega patriarhalnega principa, če naj se človek nadeja osebnostne integritete, etične izpolnjenosti, družbene harmonije in univerzalne ljubezni.

Prežečega tigra, skritega zmaja lahko razumete kot epsko akcijsko romanco, kot akcijsko verzijo Razsodnosti in rahločutnosti, kot art verzijo borilnega filma, kot kitajsko verzijo legende o Excaliburju, meču kralja Arthurja, kot mistično-feministični film dozorevanja, kot poklon žanru wuxia, viteško-mečevalskim filmom iz šestdesetih, kot pop poetični spektakel "pesti, brc & kovine", kot film o fatalni represiji patriarhalne tradicije, kot ekstazo junakov, ki premagajo gravitacijo, ne pa tudi usodo, kot film o mitskem boju med Dobrim in Zlim. Vsekakor, film je briljanten v vseh teh sektorjih, toda nemara najbolj intriganten je kot politična alegorija, kot politična alegorija o iskanju velike, mitske, nekoč slavne, klasične, zdaj imaginarne Kitajske, ki jo je razbila ideologija, specifično — kot alegorija o iskanju konsenza o Kitajski, novi Kitajski, v kateri bi lahko spet živeli vsi, hja, Kitajci, Hongkončani in Tajvanci. Prežeči tiger je pač film o junakih, ki jim je dovolj vojskovanja in sile — dovolj jim je tega, da živijo v nenehni vojni, dovolj jim je skrivanja, sfabricirane usode in aranžiranih stanj. Hočejo Kitajsko, ki živi le še v starih filmih.
—Marcel Štefančič, jr., Mladina

Prežeči tiger, skriti zmaj se (vsaj meni) tako kaže predvsem kot mitološka zgodba o ljubezni: dolgoletni, strastni, prepovedani in v luči socialno-kulturnih normativov zatajeni, prebujajoči se ljubezni do znanja in osebnega napredka — ter potrebi po objektivnem, dobrohotnem pokroviteljstvu (utelešenem v vzhodnjaškem arhetipu učitelja borilnih veščin); nemara prispodobi za modro, progresivno, do prebivalstva naklonjeno politično vodstvo. Naslov, izposojen iz metafore kitajskega pesnika Yu Xina o "za skalo skritem tigru", meri na spečo človekovo nadarjenost, njegove latentne zmožnosti in neudejanjeni potencial, ki čaka, da se bo v pravih okoliščinah razkril; dovolj očitni motivi iz folklore kinematografije wuxia so še boj dobrega in zla oz. pravičnega in nepravičnega, vzvišeni arhetip učitelja, ki si želi "posvečenega znanja vrednega" učenca (in nasprotno), ter večna dialektika med željami posameznika in moralo družbe. A kot rečeno: morda je prav v tem filmu najbolj pretanjeno artikulirana ter v fantazijsko borilno-plesno koreografijo zavita Leejeva poetika spolne/generacijske relacije moški—ženska. V času dinastije Čing sklene sloviti bojevniški menih in mečevalec z Vutanškega gorovja Li Mu Bai (Chow Yun-Fat, 周潤發) za vselej odložiti svoje legendarno 400-letno zeleno rezilo (tj. mitski falični simbol in arhetip aktivnega principa moškosti), ker ga tare občutek neizpolnjenosti in nedoumljivega hrepenenja do dolgoletne zaupne prijateljice Yu Shu Lien (Michelle Yeoh, 楊紫瓊), ki ji zaradi kodeksa časti ni mogel nikoli iskreno izpovedati ljubezni. Vendar pa meč Zelena usoda, kot darilo namenjen uglednemu guvernerju, ukrade njegova objestna, neukročena hči Jen (Zhang Ziyi, 章子怡), ki si namesto vnaprej dogovorjene politične poroke želi prostosti in nebrzdanih pustolovščin — in kot nalašč jo v roparski puščavski prigodi nenadejano zapelje še mladi nomadski bandit Lo (Chang Chen, 張震). Če naj uspe v svetu, ki ga obvladujejo moški, se skuša enakovredno uveljaviti z enakimi nasilnimi metodami; nekoliko drugače kot njena častihlepna učiteljica in razvpita zločinka Žadasta lisica (Cheng Pei-pei, 鄭佩佩), tudi sama nekdanja učenka bojevniških mojstrov z gorovja Vu Tang, ki jo je njen neuradni mentor (ter učitelj Li Mu Baia) menda pogosteje meseno izkoriščal kakor poučeval, in se raje poslužuje bolj prikritih in hinavskih metod (strup kot značajska poteza in zahrbtno sredstvo koristoljubja). Slednjič se bo zagrenjena učiteljica zarotila zoper lastno učenko, ki ji je dolgo tajila, kako jo v znanju in spretnosti v resnici prekaša; sredi srditega povračila frustrirane starke in kompenzacije za neuresničene želje pa se znajdeta nesojena ljubimca, ki si prizadevata predvsem s previdno diplomacijo in v duhu pregovorne kitajske omike (ko ta zataji, pa s pestmi in z orožjem) rešiti ljubezenski nesporazum ter kočljivo politično situacijo.

Še enkrat: o čem (po moje) govori Ang Lee v filmu, bežno osnovanem na istoimenskem četrtem romanu iz pentalogije Železni žerjav (nastala je med leti 1938 in 1942) kitajskega pisca literature wuxia Wanga Baoxianga (1909—1977): o dilemi neenakovredne vloge žensk, ki škodi celotni (kitajski) družbi; zgodovinskem bremenu vrzeli med potrebami posameznika ter zahtevami družbenih norm in protokolov; nejasni vlogi pokrovitelja (države/voditelja) pri prenosu znanja in kulturne dediščine na mlajše rodove; izgubljeni začaranosti z arhetipsko/mitološko dimenzijo tradicionalnega ljudskega izročila ter tozadevno pozabljenih načelih in vrlinah, na katerih je nekoč nastala civilizacijska paradigma neke starodavne dežele.



Za razmeroma skromnih 17 milijonov dolarjev posneti film (scenarij Hui-Ling Wang, James Schamus, Tsai Kuo-Jung) je v blagajne kinodvoran po svetu skupno prinesel skoraj 13-kratno vsoto (in čez lužo še vedno velja za najuspešnejši tujejezični film vseh časov), svojim ustvarjalcem pa več kot 40 odličij, med njimi štiri oskarje in še šest nominacij, štiri bafte, dva globusa in tako dalje. Sredi leta 2013 je bilo uradno potrjeno njegovo nadaljevanje Crouching Tiger, Hidden Dragon: The Green Destiny (po petem romanu z naslovom Železni vitez, srebrna vaza), ki naj bi ga po scenariju Johna Fusca in v produkciji Harveyja Weinsteina posnel kitajski veteran Ronny Yu.

Hrani moči, Li. —Življenje mi odteka. Samo še en dih mi je ostal. —Uporabi ga za meditacijo. Osvobodi se tega sveta, kakor so te naučili. Naj se tvoja duša dvigne v večnost s tem zadnjim dihom. Ne zapravi ga zame. —Zapravil sem že vse življenje. Z zadnjim dihom ti želim povedati, da sem te vselej ljubil. Raje bi bil tavajoči duh, prekleta duša ob tvoji strani, kakor da bi vstopil v raj brez tebe. Zaradi tvoje ljubezni ne bom nikoli osamljeni duh.

4 komentarji:

  1. Izjemen film, res. Meni eden boljših tujejezičnih kar sem jih videl. Se spomnim kakšen bum je naredil pred trinajstimi leti, ko smo ga prvič lahko videli. Nekaj novega in zagotovo je prav vsem približal azijsko filmografijo. Bi ga bilo res dobro obnoviti. Hvala za tole.

    OdgovoriIzbriši
  2. Tokrat sem ga (med vikendom) ujel kar na rednem TV sporedu in z užitkom pogledal še tretjič ali četrtič, nekaj takega.

    OdgovoriIzbriši
  3. Na TV-ju? Povsem spregledal, škoda.

    OdgovoriIzbriši
  4. Odlično si tole seciral. Sem ga tudi jaz videl na TV-ju, a sem bil preokupiran z ostalimi zadevami. Se pa spomnim, da mi je pred dobrimi desetimi leti precej dogajal. Predvsem zaradi izjemne fotografije in gibčnih ter mičnih deklet. Nikakor pa nisem prenesel glavnega igralca Chow Yun-Fata. Ne morem verjeti, kajti s pomočjo njegovih zgodnejših filmov, ki sem jih videl kasneje, mi je postal eden izmed najbolj k00l igralcev.

    Also: upam, da ne zameriš če tole pustim tukaj: 7 vzodnjaških sabljačin a.k.a. wuxia

    OdgovoriIzbriši