7. okt. 2013

Despicable Me 2 (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Običajno ti da šele sequel kakšnega filma vedeti, kako si nemara prenizko (o)cenil njegov izvirnik. Zdaj vidim, da je bil Jaz, baraba (2010) odlična, prijetno črnohumorna in nadvse izvirna animiranka. V osvežujoče drugačni vizualni podobi in skozi sijajno karakterizirane like je prinašala sporočila o težavnosti in odgovornosti starševstva (ki ni pogojeno z represivno vzgojo ali samoumevno gensko določeno, temveč predvsem odvisno od osebnih vrednot in zmožnosti iskrene ljubezni), prispodobo o privilegiranih potomcih premožnih slojev ter civilizacijsko satiro o delovanju znotraj sprevrženih družbeno-ekonomskih okoliščin (kjer svetu v resnici vladajo banke in finančni mogotci). Megalomanski zlikovec Gru, ki bi rad zaslovel kot največji zlobnež med svetovnimi barabami (vrhunec njegovih podvigov pa naj bi bila kraja Lune), v resnici vse to počne zaradi kompenzacije travm iz otroštva in iz okrnjene samopodobe izvirajoče (nezavedne) želje, da bi se dokazal pred cinično, nerazumevajočo materjo, ki mu je uspešno vcepila občutek manjvrednosti. Vendar mu s pomočjo sirot Margo, Edith in Agnes uspe razbiti začarani krog negativizma in skozi novoodkriti družinski čut se izkaže njegova sočutna integriteta.



Drugi del ne premore skoraj nič od tega; produkcija sledi zabavljaškim komercialno-trendovskim zapovedim, ki naj bi v kinodvorane z obljubo franšize pritegnile ljubitelje izvirnika — vendar zahtevnejšo (odraslo) publiko pusti večinoma praznih rok. Sequel je v vizualno dinamično, pestro barvito okolje vpet niz zabavnih, a širše zgodbovno nepovezanih filmskih referenc (namigi na vohunske arhetipe in prepoznavne žanrske elemente) in hudomušnih prigod majhnih rumenih pomagačev ponosnega družinskega očeta Gruja (Steve Carell in Aljoša Koltak), ki se v družbi tajne agentke Lucy (Kristen Wiig in Jana Zupančič) kot "poznavalec zločinskega sveta" tokrat loteva razkrivanja nekega drugega mega-zlobneža, možatega mehiškega razboriteža El Macha (Benjamin Bratt in Boris Cavazza). Pripoved se namesto na globljo freudovsko sporočilnost zanaša na situacijski humor na prvo žogo, stereotipe o očetovskih skrbeh in strahovih (tukaj sem se sam sicer zlahka poistovetil z likom) ter nekoliko osladno mainstreamovsko-hollywoodsko premiso o tem, da družina ne more biti popolna brez matere. Obiska kinodvorane sicer ne obžalujem; drugi del Barabe je kratkočasna in osupljivo kinetična izkušnja z odlično glasovno sinhronizacijo, ob kateri se bodo mlečnozobci nedvomno zabavali, njihovim staršem pa bo ogled bržkone prinesel še en predvidljivo nizkokaloričen in (v primerjavi s prvim delom) razmeroma hitro hlapljiv obrok.

3 komentarji:

  1. Hja nič, ne. Jaz bom ostal optimist in srčno upal, da si boš vzel tudi čas tako za ogled, kot tudi recenzijo ene že uveljavljene slovenske uspešnice letošnjega leta, torej filjma Razredni sovražnik in drugega, ki bo to še postal, torej skupka gibljivih sljik po imenu Čefurji raus! :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Pri nas pred casom prvi del mocno popularn, tega pa vsaj jaz cakam nekako tako kislo kot recimo prequel Posasti. Bolj me zanima Turbo in upam, da ga ujamemo.

    OdgovoriIzbriši
  3. Oho, Volk is back. (Tudi kot bloger.) Lepo, lepo. :)

    OdgovoriIzbriši