18. okt. 2013

Elysium (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Meh. Nisem razočaran, prav huronsko navdušen pa tudi ne. Pravzaprav sem nekoliko jezen. Inovativni mladi južnoafriški režiser Neill Blomkamp je sijajni Okrožje 9 (2009) posnel za vsega 30 milijonov dolarjev (in v blagajnah iztržil sedemkrat višjo vsoto) ter ustvaril enega najbolj edinstvenih žanrskih predstavnikov zadnjega desetletja — ki je znanstveni fantastiki podelil vsaj približno tako artikuliran družbenokritični izraz kot je to recimo storil Ridley Scott (z Osmim potnikom in Iztrebljevalcem) pred več kot tremi desetletji. Komercializacija idej tega prodornega filmskega ustvarjalca je bila bržčas neizbežna; to se pač zgodi, ko hollywoodski kravatarji zavohajo dobiček in narekujejo produkcijo po najmanjšem skupnem zahtevnostnem imenovalcu, prirejeno za čezlužno publiko idiotov — ki se slinijo ob akciji in spopadih s stereotipnimi negativci (Sharlto Copley) ter odprtih ust (polnih mastne pokovke) zijajo v spektakularen blockbuster. Tokrat je imel Blomkamp na voljo štirikrat večji budget (pridelal pa 2,5-krat več) in neprimerno boljše snemalne tehnikalije, megazvezdniško igralsko zasedbo (Matt Damon, Jodie Foster, Alice Braga, Diego Luna, William Fichtner) ter oh in sploh — dostavil pa je v najboljšem primeru spodoben sci-fi izdelek. Kar se mene tiče, malce boljši od del Torovega Ognjenega obroča (o tem filmu ne bom pisal, ker se mi ne da), ne pa nujno tudi od Obliviona Josepha Kosinskega, če se spomnim samo dveh podobno visokoletečih ZF projektov z letnico 2013.

Človeštvo je razdeljeno na dva razreda — premožni živijo na Eliziju, sofisticirani vesoljski postaji, na kateri življenjski standard dosega nepojmljive višave. Ostali živijo na prenaseljeni, od kdove česa uničeni Zemlji. Velemesta so postala nepregledni slumi, v katerih večina prebivalcev od malih nog sanjari le o eni stvari: enosmerni vozovnici za Elizij. Tudi Max (Matt Damon), bivši avtomobilski tat, ima enake želje. Za razliko od večine je Max imel srečo, da je dobil službo pri največjem delodajalcu na Zemlji — korporaciji ki proizvaja reči, ki jih potrebujejo na Eliziju. Nekega dne sreča Frey (Alice Braga), prijateljico iz otroštva, s katero sta nekoč sanjarila o odhodu v obljubljeno deželo. Frey živi z bolno hčerko in njena želja po odhodu na Elizij je močnejša kot kdajkoli, saj tam imajo aparate, ki lahko pozdravijo kakršnokoli bolezen. In tam gor se lahko pride tudi preko ilegalnih kanalov, s ponarejenimi identifikatorji in podobnimi rečmi, toda za tvegano ilegalno pot moraš zbrati zajeten kupček denarja. Nato Maxa doleti nesreča. Med delom v tovarni se znajde na napačnem kraju in njegovo telo absorbira smrtonosno dozo radioaktivnega sevanja. Zanj več ni rešitve. Živel bo le še pet dni. In potem bo zagotovo mrtev. Razen če ... —Goodfella

Kar zadeva satirično plat koncepta, se Elizij po mojem skromnem mnenju ne približa Okrožju 9 niti na miljo; kljub temu, da mu vsaj obrtniško resnično ni kaj očitati. Družba, razdeljena na privilegirano peščico bogatašev, živečih na vrhunski orbitalni postaji, ter od dela, bolezni in lakote umirajočih Zemljanov, živečih v prenaseljenih betonsko-barakarskih favelah. Kaj takega, česar nismo že kje videli (morda ne ravno do te mere eksplicitno prikazano)? Ne bi rekel. Prepoznavni motivi kiberpankovske premise in Total recall (1990) in Strange Days (1995) in Johnny Mnemonic (1995) in WALL·E (2008) in Repo Men (2010) in tako naprej. Plus klišejska ljubezenska zgodba in arhetip dečkovih sanj o nedosegljivem idealu. Razen tega so se mi zdele nekatere scenaristične nedoslednosti tako moteče (in predvidljive), da so preglasile sicer dramaturško dobro zastavljeno razmerje med očesnimi bombončki in substančnostjo zgodbe. Recimo: ali bi družba, ki je tehnološko tako napredna, da izdeluje samostojno misleče in delujoče robote (če pustimo sam Elizij, ki je čudo tehnike onstran zdravorazumskega zamika nejevere), dejansko funkcionirala v takem gospodarstvu? Zakaj potem sploh še potrebuje večino ljudi? In če že imajo na Eliziju čudodelne hi-tech medicinske kapsule, ki v hipu pozdravijo vsako bolezen ter podaljšujejo življenjsko dobo, ali ne bi bilo logično, da bi jih (vsaj občasno) delili tudi s sodrgo na trdnih tleh — saj je menda vsakemu delodajalcu v interesu, da skrbi za lastno delovno silo? So želeli s ceneno pretvezo reševati problem prenaseljenosti ali poskrbeti za selekcijo?



Kot rečeno: tehnično-vizualno gre za dovršen izdelek in samo predstavljam si lahko, koliko znanja, spretnosti, izkušenj in talenta se steče v tak projekt. (Všeč mi je, da vizualizacija neopazno podpira zgodbo in ni sama sebi namen. In komur je bila všeč akcijsko-strateška streljačina Halo, bo natanko vedel, kaj se mi je zdelo pri vsem skupaj najbolj zanimivo.) Vendar ga je Blomkamp tokrat zapolnil z ravno prav pretirano mero oportunistično trhlih h’woodskih prijemov, da delujejo kot scenaristična redundanca (razen tega so tudi igralski nastopi v najboljšem primeru solidni in casting bi bil lahko tudi bolj posrečen), ki nekoliko zatre njegovo sicer hvalevredno in pomembno sporočilnost. Zmerno priporočam.

8 komentarjev:

  1. "ter podaljšujejo življenjsko dobo, ali ne bi bilo logično, da bi jih (vsaj občasno) delili tudi s sodrgo na trdnih tleh — saj je menda vsakemu delodajalcu v interesu, da skrbi za lastno delovno silo?"

    ne, ker delovne sile je dovolj, zakaj bi bolje skrbel za njo

    OdgovoriIzbriši
  2. Hočem reči: tehnologija je tako napredovala, da ima človeštvo robote (policija, varnostniki, zdravniki) in leteča plovila in vsadke in osebne DNK kode in te reči, ampak medicinske avtomate za zdravljenje pa hranijo samo in izključno na Eliziju? Zakaj? Samo zato, ker PAČ je tako (iz gole sebičnosti)? Da bi scenarij lahko postregel z razlogom, zakaj bi si nekdo tako goreče želel priti tja gor? Zdelo se mi je ceneno in neprepričljivo. (Pa je to samo ena od nedoslednosti.)

    OdgovoriIzbriši
  3. - že danes imamo sredstva, znanje in vse možnosti skenslat lakoto, pa vseeno vsak dan umre na stotine ljudi zaradi tega, ker ne dobijo dovolj kalorij v svoje telo; pa zakaj tega ne počnemo? iz gole sebičnosti? i don't know, verjetno da, ker je nam važno, da dvignemo lastno raven življenja na višji nivo, boli te za folk, ki umira zaradi pomanjkanja hrane


    ali se bo slovenski milijonar razdajal za revno slo. deco, ki se komaj prebija čez mesec? ja, lahko bi, ampak želi dvignit svojo raven življenja višje, da se bo bolj približal npr. trumpu, zato bo razpoložljiva sredstva vlagal v to

    kaj so naše prioritete? da bi čim bolj pomagali slabšim od sebe, ali da bi se čim prej približali boljšim od sebe in slabše pustili za sabo?

    na celotno stvar gledam drugače, pa verjetno boš zavijal z očmi (prav tako vsi ostali) - danes si 1 % prebivalcev našega planeta lasti cca 85 % vsega, kar pojmujemo kot lastnino (zemljišč, nepremičnin, premičnin itd.) ... zdaj pa, kaj misliš, da se bo zgodilo, ko bodo na trg prišli neki roboti oz. "čudežni aparati, ki zdravijo vse živo", stali pa bodo npr. 100 milijonov € po kosu

    ali pa roboti kot delovna sila ... meni se zdi zelo verjeten scenarij, da ta 1 % več ne bo potreboval ostalih, da jim delajo in jih bo "iz svoje lastnine" (= 85 % celotnega planeta) nagnal (verjetno s privat vojsko), ali pa bo naredil malce bolj sci-fi potezo in se odselil s planeta, ostale pač pustil zadaj;

    tudi zahodni svet ima razne medicinske avtomate za zdravljenje, pa jih hrani izključno na Zahodu; zakaj? samo zato, ker pač je tako ....

    zakaj bi se mučili s pogledom na revščino, lakoto in bedo, če jim pa sploh ni treba vedeti, da take reči obstajajo?

    OdgovoriIzbriši
  4. Bolj verodostojno bi se mi zdelo, da bi bilo zdravje plačljivo oz. iz tega vidika nedosegljivo, saj bi lahko konec koncev bogati mastno zaračunali uporabo tehnologije (gl. npr. dramo John Q iz l. 2002 Nicka Cassavetesa). Zakaj potem še ljudje izdelujejo robote? Zakaj se roboti ne izdelujejo sami? Če bogati potrebujejo revne najmanj kot delovno silo, potem je prikaz popolne izolacije od njih neupravičen -- ali pa bi morala zgodba postreči z veliko bolj kompleksno celostno družbeno-politično sliko. Taka ekonomija se enostavno ne izide.

    OdgovoriIzbriši
  5. Nisem še videl. Nekako čakam na pravi trenutek, a se bojim, da bo sijaj okoli režiserja Blomkampa preveč zbledel po ogledu. Praktično nikjer ne ujamem nič kaj pozitivnega o filmu, vsi ga štejejo zgolj v povprečje. In če praviš, da je v rangu Obliviona, potem veliko res ne smem pričakovati. Oblivion je bil ok, ampak daleč od filma, ki bi se ga zapolnil vsaj za tri mesece. Pacific Rim pa enostavno moram videti zaradi cele bizarnosti :)

    OdgovoriIzbriši
  6. Blomkamp je imho fantastičen režiser, ampak tokrat gotovo ni imel tako prostih rok in take ustvajalne svobode kot pri Districtu 9. Tam je ustvaril odlično prispodobo apartheida in rasne diskriminacije, tokrat pa je prispodobo o bogatih/revnih in problematiko priseljencev (ki se selijo zaradi pomanjkanja osnovnih sredstev, v želji po boljšem življenju) zreduciral na dokaj klišejsko zgodbo nekaj kiber-teroristov, ki želijo zgolj priti do mašine za bio-regeneracijo. Ko vsaj ne bi vrgel noter še stereotipnega negativca in klišejskega finalnega dvoboja, še raje pa bi osebno videl film brez Matta Damona, ki mi nekako ne sodi sem.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. To je zagotovo res, pri 100 milijonskem filmu te pač studio precej privije - včasih se zgodi, da s tem na koncu ne zadovoljiš nikogar, kakor je bilo to pri Elysium.

      Pa ko si omenil John Q, imel je kar spodoben proračun, ampak še vedno je bila to bolj "svobodna" produkcija, verjetno kakšnega "neodvisnega" krila enega od velikih studiev.

      Izbriši
  7. Ja, saj to je tisto, ko studii v kali zatrejo ves potencial in lucidnost filmarjev. Matt Damon pa v take akcijsko bombastične vloge tudi meni ne paše, ne vem, enostavno mi je bolj prepričljiv v dramah tipa Promised Land, Behind the Candelabra, We bought the zoo itd. No ajd, čeprav je bil kot Bourne in v Greengrasovi vojni akcijadi Green zone kar soliden.

    OdgovoriIzbriši