31. okt. 2013

The Wicker Man (1973)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

You'll simply never understand the true nature of sacrifice.

Za dostojno počastitev Samhaina, starodavnega festivala uspešne žetve oz. začetka temnejše polovice novega leta, sta v sferi sedme umetnosti najprimernejša dva filma. Prvi je prikladno naslovljen po amerikanizirani in komercializirani različici tega praznika, ki ga je (tako kot marsikaj drugega) v liturgiji objokovanja mrtvih pozneje prevzela kultura krščanstva, in ga je leta 1978 posnel slavni John Carpenter. (O rimejkih in sequelih tokrat res ne bi razpredal.) Drugega pa je pet let pred tem posnel britanski režiser Robin Hardy po scenariju svojega rojaka Anthonyja J. Shafferja (ki se je proslavil z gledališko igro Sleuth iz leta 1970 in njeno poznejšo filmsko adaptacijo ter z zgodbo za Hitchcockovo kriminalno srhljivko Frenzy dve leti pozneje). Pisca je ob podpori Petra Snella (direktorja produkcijsko-distribucijske tvrdke British Lion Films) k podvigu spodbudil predvsem njegov znanec Christopher Lee, ker je želel izstopiti iz svojih (že malce stereotipnih) vlog v klasičnih britanskih grozljivkah in se preizkusiti v značajsko širšem, bolj zapletenem liku. Lee je bil celo tako navdušen, da se je sklenil v celoti odpovedati honorarju za to vlogo, napisano posebej zanj. Ustvaril je lik, ki je po mnenju mnogih njegova najboljša (njemu samemu pa še do danes najljubša) igralska kreacija. Ste še v katerem drugem filmu videli prihodnjega belega vešča Sarumana prešerno prepevati med norčavim poskakovanjem na čelu povorke poganskih šem, oblečenega v ženska oblačila ter z dolgo temno lasuljo? Shaffner je sprva nameraval zgolj prirediti roman Ritual svojega rojaka Davida Pinnerja iz leta 1967, a se mu ni zdel dovolj provokativen in je potem v scenariju ohranil le nekatere osrednje motive iz tiste knjižne zgodbe (v kateri angleški policist preiskuje domnevno obredni umor nekega otroka v odmaknjeni cornwallski vasici), glavnino pa po natančni študiji poganskih obredov in keltske mitologije preoblikoval po svoje. Rezultat je bil film, značilen za prevratniško cineastično obdobje kontrakulture oz. subverzivnih art-house projektov, kot opomin usmerjenih zoper normative in družbeni konsenz establišmenta — ki je pozneje prerastel v enega najbolj kultnih, edinstvenih britanskih umotvorov iz prelomnih sedemdesetih ter večno žanrsko klasiko s pripadajočo trumo oboževalcev. (Pri ameriški reviji Cinefantastique so ga oklicali za "Državljana Kana med grozljivkami", angleška revija Total Film pa ga šteje za "6. najboljši britanski film vseh časov".)

Mož iz protja je po današnjih žanrskih merilih (in vizualni plati) komajda srhljivka, kaj šele grozljivka; najprimerneje bi mu bilo reči "fantazijski triler". Bizarna zgodba o policijskem naredniku Neilu Howieju (vlogo je sijajno odigral odlični Edward Woodward, potem ko so jo zavrnili David Hemmings, Michael York in Peter Cushing), ki na odmaknjenem škotskem otoku preiskuje primer nenavadnega izginotja krajevnega najstniškega dekleta, vsebuje mnogotera sporočila in premore osupljivo večplastno simboliko; povečini deluje kot cinična alegorija religije ter kulturno-politična satira, katere kritične osti so z odkrito seksualnim kontekstom najbolj nedvoumno uperjene v sprevržena puritanska merila in manipulativnost verskih institucij. Vidno substanco gre iskati še v naslednjih motivih: (a) nasprotje med prevladujočo britansko rigidno celinsko ideologijo (podrejeno potrebam indoktrinacije prebivalstva, ukročenega s pomočjo krščanskih zapovedi) in obrobnimi alternativnimi, evolucijsko pragmatično naravnanimi oblikami vzdrževanja etičnih načel (morda tudi kot svojevrstna satira podjarmljenja koloniziranih ljudstev in njihovih "poganskih" prepričanj pod praporom Njenega veličanstva, med drugim na Škotskem in Irskem); (b) subjektivnost moralnih imperativov, ki so se ponekod odmaknili od naravnega stanja in celo bioloških potreb ljudi; (c) nevarnost zlorabe verskih dogem (pri katerikoli obliki religije) zavoljo golega koristoljubja in egoističnih želja vplivnih posameznikov po prevladi.



V filmu so sila zanimivi nekateri avtentični motivi keltske folklore (npr. arhetip jabolka kot pomembnega člena druidske mitologije oz. prepovedanega sadeža iz krščanskega izročila), ki liberalnost etičnih in seksualnih načel združujejo s prvinsko obliko (pogojno) demokratične skupnosti, katere vrednote se obnavljajo z rituali ter neposrednim prenosom znanja skozi obrede iniciacije in prakso — kot nasprotje svetohlinski, sprenevedavi in moralno razobličeni, dekadentni, formalistični osrednji družbi. Značilni vzorci strahu pred izolirano (tj. izrojeno) ruralno skupnostjo in tozadevno neznanimi, tujimi oblikami vedenja se skupaj s prepoznavnim dramaturškim nastavkom patološkega "kontrasta med prišleki in nezaupljivimi, čudaškimi domačini" pojavljajo v neštetih filmih poslej. Razen številnih simbolnih namigov in živopisano surrealistične atmosferičnosti je najzanimivejši še nekako nasprotujoče-dopolnjujoč odnos med krajevnim veljakom lordom Summerislom (Lee) in zadrtim predstavnikom osrednje državne oblasti (Woodward): nihče od njiju ni izključno pozitiven ali negativen lik oz. prikazan enoplastno ter klišejsko črno-belo; oba sta iskrena, z obema se je mogoče poistovetiti in celo sočustvovati. Morda se prav v njuni relaciji skriva prislovična krilatica tega filma o tem, "kaj je pravi pomen žrtvovanja": na neki način sta oba žrtvi lastne civilizacijske paradigme, lutki v rokah višje ideološke sile, ki ju sili k verovanju v svoj prav in ima samosvoj, neodvisen življenjski cikel; obe njuni verski prepričanji je mogoče zlorabiti za določeno korist in obe zahtevata moralno podreditev posameznika volji in željam kolektiva — bodisi za zveličanje in posmrtno življenje ali zgolj za to, da bo otoško sadje (kljub absurdnim pričakovanjem in nemogočim vremenskim razmeram) bogato obrodilo in omogočilo nadaljevanje prozaičnega tuzemskega življenja (in njegove ekonomije).

Po prevzemu podjetja British Lion Films s strani Michaela Deeleyja in Barryja Spikingsa (ter pozneje medijske korporacije EMI) so skušali novi lastniki film čim bolje prodati domačim in tujim distributerjem (Peter Snell je izvod prvotne verzije poslal tudi čezlužnemu B-producentu Rogerju Cormanu) in so skladno s često uničujočim oportunizmom produkcijsko-promocijske logike naročili naknadno montažo, da bi nekoliko skrajšali pripoved. Tehnik Eric Boyd-Perkins je iz 100-minutnega filma izrezal nekatere (za zgodbo menda precej ključne) prizore in nastala je današnja okrnjena 85-minutna različica filma, ki so je decembra leta 1973 kot double-bill s srhljivko Don't Look Now (Donald Sutherland, Julie Christie) premierno predvajali v britanskih kinematografih. Pri tem je bolj ali manj ostalo in celo Cormanova osebna kopija se je med leti očitno "izgubila". (Tudi letošnji final cut v ločljivosti modrega žarka je v resnici prinesel le delno obnovljeno ter zvočno osveženo 95-minutno inačico.)



Some of this missing footage includes scenes showing Sgt Howie and Constable McTaggart on the mainland closing a pub which is open after hours, then encountering an elderly prostitute busy with an elderly client in a dark alley. The scene where Sgt Howie speaks to Mrs Morrison and her daughter Myrtle was originally much longer. After Mrs Morrison offers him a cup of tea, Sgt Howie takes a look around the house and finds clothes belonging to an older child in a bedroom. Mrs Morrison explains that these belong to Holly Grimmond and so we see Sgt Howie making his way to her house to question her about the clothes. In a scene at The Green Man, just after Sgt Howie has finished his meal, we see him telling Alder MacGregor that it's past closing time, only to be told that they close when they think fit. He is told that Lord Summerisle has his own rules and they can stay open as long as they like, provided that they turn up for work on time the next day. Some scenes which were cut down include Sgt Howie talking to Willow MacGregor outside The Green Man after asking for directions to the school, talking to Miss Rose in the school room doorway about her teaching, questioning Mr Lennox the chemist and a long sequence where Lord Summerisle is showing the sergeant around his gardens talking about various apples.Anthony Shaffer

31. ıɳoϯσƙα ıɳ 1. ısϯσραɗα, ℓεϯα 2ō13 vℓαɗαvıɳε Ƙtυℓυȷα

6 komentarjev:

  1. O, ja! Velika klasika! http://paucstadt.wordpress.com/2012/09/08/the-wicker-man-1973/

    OdgovoriIzbriši
  2. Sem te že citiral, eden od linkov je tvoj. ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. Kako ne bi omenjal rimejka! Poln antologijskih scen kot je tale. Kejđev Niko v vrhunski formi :D

    http://www.youtube.com/watch?v=-1GadTfGFvU

    OdgovoriIzbriši
  4. Itak. ;P http://31.media.tumblr.com/tumblr_mcgr7dNYKS1rdq2opo1_500.gif

    OdgovoriIzbriši
  5. Sem sicer upal na standardnih več priporočil horrorjev za Halloween, ker so tvoji občutki ob tem, kaj je "srhljivo" podobni mojim, ampak okej :D. Če pa se ti ljubi, pa vseeno naštej kaj zanimivih in ogleda vrednih novejših horrorjev :).

    OdgovoriIzbriši
  6. He he, sori, letos sem z grozljivkami precej v zaostanku, pa tudi sicer je letošnja bera bolj slaba. Sicer pa je TALE lestvica kar zanimiva (1-100), kar zadeva horror umotvore v splošnem.

    OdgovoriIzbriši