14. nov. 2013

Prisoners (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

That little girl is gonna need you when she comes home. —Kids gone for more than a week have half as good a chance of being found. And half for a month, almost none are found alive, alright? So, forgive me for doing everything I can to f... —You know what? It hasn't been a fucking week. —You're right. Day six. Day fucking six! And every day, she's wondering why I'm not there to fucking rescue her! Do you understand that? Me, not you! Not you! But me! Every day!

Denis Villeneuve je ime, ki si ga velja zapomniti; kanadski scenarist in režiser je nase opozoril že s svojimi prvimi kinematografskimi projekti. Njegova Maelström (2000) ter Polytechnique (2009) sta bila ovenčana z najprestižnejšo državno filmsko nagrado genie, ki jo za najboljše dosežke vsako leto podeli Kanadska akademija za film in televizijo (sledila so tudi mnoga mednarodna odličja); medtem ko se je s pretresljivo družinsko dramo Ženska, ki poje (Incéndies) iz leta 2010 kot nominiranec potegoval že za ameriškega oskarja za najboljši tujejezični film (doma pa vnovič prejel kar osem geniejev) in si zanesljivo prislužil trajno pozornost svetovne kinematografske javnosti. (O filmu sta pisala kolega PaucStadt in Goodfella.)



Po scenariju Aarona Guzikowskega (nazadnje je spisal kriminalno dramo Tihotapci režiserja Baltasarja Kormákurja z Markyjem Markom Wahlbergom, ki se v tokratnem projektu udinja kot eden od izvršnih producentov) posneta zgodba spremlja prijateljski družini Dover (Hugh Jackman, Maria Bello) in Birch (Terrence Howard, Viola Davis) v neimenovani, puščobno deževni ameriški suburbiji — ter njihov šok ob nedoumljivem izginotju obeh mlajših hčera izpred hiše med tradicionalnim skupnim kosilom na zahvalni dan. Keller Dover (Jackman) je veren in ljubeč, vendar strog in z nadzorom obseden družinski oče in mož, ki se s tragičnim dogodkom ne more in tudi noče kar križem rok sprijazniti. Krajevnemu detektivu Lokiju (Jake Gyllenhaal), zavzetemu in učinkovitemu mlademu policistu (s sicer nekoliko dvomljivimi metodami dela), že od prvega trenutka niti najmanj ne zaupa; kot si tudi ne obeta, da bo obsežna uradna preiskava kaj kmalu obrodila sadove. Povsem prepričan je o krivdi (ali vsaj vpletenosti) nenavadno zmedenega, duševno trpinčenega in redkobesednega mladeniča (Paul Dano), čigar bivalnik je bil na dan ugrabitve parkiran v soseski — kljub temu, da policisti v vozilu in v hiši njegove tete (Melissa Leo) potem niso našli nobenih materialnih sledi, — in Keller je odločen, da bo do resnice (še pravočasno) prišel za vsako ceno in z vsakršnimi sredstvi.
Tale film letos leti zelo visoko, kar me strašno čudni, saj je izjemno slab. Klišejski, povprečno odigran, privlečen za lase, butast in poceni v preobratih in zapletih, neprepričljiv, nezanimiv, že stokrat viden, dolgočasen in grozljivo predolg. Še ena zgodba o ugrabitvi otrok, kjer se očetu (Hugh Jackman) zasuče, policaj (Jake Gyllenhaal) pa ga miri in skuša najti pravega storilca. Oba sta mimo, oba igrata precej tečno in slabo, če grem res do konca. [...] Izguba časa. Ocena: 3/10 —Iztok

Hladna in hipnotično turobna indie mešanica Fincherjevega Zodiaka (prav tako z Gyllenhaalom v eni osrednjih vlog) ter Affleckovega Zbogom, punčka — oba iz leta 2007 — je po svoji vodilni niti navidez standardna mystery-kriminalna pripoved o ugrabitvi otrok ter njenih posledicah v življenju prizadetih svojcev in mož postave. Kar poltretjo uro trajajočo zgodbo so menda navdihnili nekateri trilerji kot The Exorcist (1973), Silence of the Lambs (1991) ter Se7en (1995) in podobne verske alegorije; Villeneuveovi liki so mučno stvarni, surovi in pretanjeno večplastni, med njimi ni nikogar, ki bi bil stereotipno enodimenzionalen ali vsaj gledalcu všečen. A kljub temu (ali pa prav zato) mu uspe razgaliti njihovo umevanje in čustvovanje do te mere, da se kažejo kot realne, mesene in grešne figure z mnogimi pomanjkljivostmi in slabostmi, ki so med prikrito vsesplošno psihosocialno patologijo izgubile moralni kompas — pri čemer se je zabrisala ločnica med legitimnim in zakonitim ter nujnim in sprejemljivim. Odkupiti se skušajo z rešitvijo zapletenega primera in kot labirinta same vase zasukane uganke: hvalevredna prizadevanja in življenje nedolžne deklice pa domnevno upravičujejo uporabljena sredstva na poti do cilja. Liki in njihova dejanja so presenetljivo avtentični, v svoji težko določljivi odklonilni drži pristni, malodane anti-klišejski (med protagonisti najbolj izstopata odlična Jackman in Gyllenhaal); z etično nejasnimi vzgibi odstopajo od uveljavljene forme predvidljivo mlačne hollywoodske karakterizacije.



Najopaznejša vizualna in dramaturška vrlina kriminalne drame (čudovita fotografija legendarnega snemalca Rogerja A. Deakinsa s spranimi toni in z mračnimi filtri) je njeno temačno, zlovešče, nelagodno vzdušje brezciljnosti in nemoči obupanih odraslih. V njihovi izmučeni, eksistenčni bes prikrivajoči in s preteklimi travmami zaznamovani notranjosti se zrcali dvolična, hinavska podoba versko-politično korektne (ameriške) paradigme in izkrivljena slika tradicionalističnih družinskih vzorcev družbe, ki je dosegla skrajno raven moralne individualiziranosti. (Na kateri narod me že to spominja?) V razvrednoteni post-liberalni dekadenci hirajo sočutje, solidarnost, občutek varnosti in urejenosti institucij v širši skupnosti ter potreba po upoštevanju avtoritete v družbenem konsenzu; pravica je stvar posameznika in zadostitve prvobitnih motivov. Državljani v izoliranem mikrokozmosu se požvižgajo na pristojnosti policije in avtoriteto zakonov, detektivom pa dol visi za navodila in službene dolžnosti do nadrejenih. A pod črto vendarle ne gre (samo) za črnogledo versko in družbeno kritiko, streznitveni klic po obnovi etičnih meril ali melanholično kontemplacijo o krivdi; temveč za grobo opozorilo o prepletenosti deležnikov dobrega in zla, kronični negotovosti sodobnega obstoja ter zavajajoči relativnosti in kompleksnosti človekovih načel, ki v nobenem primeru niso zgolj enostranska sodba o "pravičnosti". Pri čemer vselej ostaja več odprtih kakor tistih odgovorjenih vprašanj. (Je Alex res kaj zašepetal Kellerju? Zakaj pozneje vztrajno molči? Kdo živi v hiši tik ob kraju ugrabitve? Kakšno skrivnost ima zapiti duhovnik? Od kod se je pojavil bledi lik s kapuco in kaj počne v hiši Birchovih? Zakaj prav labirinti in kače kot prispodoba?) Sila inteligenten film za odraslo publiko, ki gledalca ne podcenjuje z redukcijo na najmanjši skupni imenovalec, ne podlega politični korektnosti in ne poenostavlja razlage; gotovo eden boljših, kar sem jih videl letos. (Kdor si ga je že ogledal: je Loki slišal piščalko in se odzval ali ne?)

19 komentarjev:

  1. Villeneuve mi je zelo všeč. Komaj čakam, da vidim, kako se je znašel v H-woodu. Naslednji teden bo že veliko več časa, ko bo liffe mimo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Še zdaj sem razpizdjen, ker so ga pri nas na veliko napovedovali na rednem sporedu, potem so ga pa kar skinili. Videti je, da špila in da bo špilal predvsem pri starših, ki imajo še najstniške otroke :P

    OdgovoriIzbriši
  3. Uh ja, tole definitivno čakam tudi sam. Verjamem, da je tvoja ocena bolj realna.

    Moram pa od Vulleneuvea v kratkem pogledati filma, ki ju omenjaš na začetku.

    OdgovoriIzbriši
  4. ocena gartner fatawak?

    OdgovoriIzbriši
  5. Uizi genialen film

    Ocena Gartnerja kot ponavadi čisto zgrešena, njegova "recenzija" pa na ravni petošolca

    OdgovoriIzbriši
  6. Zelo dobro narejen film (dal bi mu le kakšne pol ocene manj od tvoje), ampak po drugi strani pa razumem Iztoka in njegovo jezo ter razočaranje nad filmom. S tem, ko je prestopil kanadsko mejo, je Villeneuve avtomatsko znižal IQ svojim potencialnim gledalcem. Liki so sicer dobro zastavljeni (nekoliko nedorečeno izstopa le Dano - tvoje drugo vprašanje), klišejskih situacij ne mrgoli (razen dveh »Šerlok« pogruntavščin detektiva (nogavice in fotografija v okviru na koncu), kar pa še vedno malo v primerjavi z Dekletom z zmajskim tatujem). Najbolj me moti podcenjevanje gledalca (nekdo bi režiserju vseeno moral razložiti kako daleč naj gre s foreshadowingom) in pa s posledičnim manipuliranjem, zavajanjem ter popravljanjem tistega, kar je že bilo storjeno preveč. Tako so ostali odgovori na vprašanja ki jih postavljaš precej jasni - tudi tista s piščalko - in le upal sem, da Villeneuve manipulira z mano bolj kot sem mislil. Žal ni.
    Ampak okej, drugače pa obrtniško super narejen film - tudi minutaža ne moti.

    OdgovoriIzbriši
  7. Vprašanja (si) postavljam bolj zaradi razprave, pravzaprav je po razmisleku in povezanju niti v celoto zadeva dokaj jasna (tudi kače in labirinti). Namigi me niso motili, tudi pretirani se mi niso zdeli (okej, tista s fotografijo je res zelo očitna). Všeč so mi bili precej nenavadni, nepričakovani liki, Dano je odličen; po drugi strani pa sta Davisova in Howard relativno neizkoriščena. Zvezdniška zasedba je bila na meji tega, da bi me motila (in bi si želel neznane obraze), ampak vseeno dobro izpelje nalogo.

    OdgovoriIzbriši
  8. Saj razumem poanto tvojih vprašanj … Film je pač tako nastavljen, da se človek mora začeti spraševati vsa tista vprašanja (in še več), ki si jih naštel. Če se ob tem spotaknem ob Danu in prvem vprašanju: »je Alex res kaj zašepetal?« Seveda pomislimo tudi drugo opcijo »vse je v njegovi (Jackmanovi) neracionalni glavi«, a se hkrati zavedamo, da je za takšen poceni twist film predober – še posebej, ko Dana slišimo peti otroško pesem. S temi dejanji je ta sub-plot pobral veliko težo, ki pa postane nesmiselna zaradi čudno zastavljenega lika Dane. »Inteligentnost na ravni 10-letnika?« Mislim, da so tvoji otroci stari tu nekje in prav dobro veš, da so včasih pametnejši od tebe. Torej, je le žrtev, ki ne ve kaj dela ali pa psihopat, ki uživa v trpinčenju drugih in sebe? Odgovor se seveda mnogo bolj nagiba k psihopatu, ki je sicer umsko zaostal, a vseeno dovolj zmožen, da ve kaj je dobro in kaj slabo, čeprav nas hočejo ustvarjalci proti koncu prepričati v nasprotje in mu v časopisu namenijo kar happy ending.

    O namigih ( zakaj morajo ob očitnem namigu dodati še letnice? »Moj sin je izginil pred 26 leti«. Joj, stara baba si, očitno je, da otroka nisi izgubila lansko leto. Ali pa to: »Z možem sva se skregala pred petimi leti in je kar odšel«(še isti dan se priročno najde pet let staro truplo serijskega morilca)) in zelo očitnemu red herringu ("človek s kapuco"), ki z labirinti in kačami ne vodi nikamor, pa raje ne bi začel.

    OdgovoriIzbriši
  9. Labirinti in kače seveda imajo jasen pomen.

    - P A Z I , S P O I L E R -

    Labirint:
    Razen simboličnega pomena nečesa zapletenega in nerešljivega je imel pokojni mož od morilke (očitno psihopat in nasilnež, ki je mučil otroke) obesek z vzorcem prav takega labirinta, kot ga je narisal osumljenec s kapuco (oz. pred mnogimi leti ugrabljeni deček) v sobi za zasliševanje.

    Kače:
    Morilka in njen pokojni mož sta bila verska fanatika in kače dajejo vedeti, da sta pripadala protestantski ločini binkoštnikov, ki v ZDA v cerkvah izvajajo obrede z živimi kačami (svetopisemski simbolom greha in zla). INFO: KLIK.

    OdgovoriIzbriši
  10. To je vse jasno …

    SPOILER!

    Če pa sva zares realna, pa oba dobro veva, da so kače in labirinti bili vpeljani le zaradi neke umetne mistike o nekem skrivnostnem »ugankarju«, ki trilerju vedno da nek poseben čar. Saj ni bila težava v tem, da detektiv gleda na list papirja z labirintom in tuhta o skritem zemljevidu … tudi detektivi so pač zmotljivi. Problem je v pomembnosti le-teh, glede na to, kako je ta tip bil obsedeni z labirinti, hkrati z njegovo manijo, ki se jo je nalezel že detektiv, pa so zelo pomembni postajali tudi za celotno zgodbo. Vse to pa le zaradi enega obeska (pomembnost je zaradi banalne malenkosti takoj izgubila na teži) – in če to komu ni bilo jasno, so še to 3x ponovili skozi staro fotografijo ter fotografijo trupla.
    Tudi kače dosežejo svoj namen (v začetku predvsem BU! moment, zatem šele simbolični), ki pa so ga ustvarjalci ponovno morali kasneje opravičiti in povezati s kapucarjem. To so naredili na še bolj neprepričljiv način v obliki nekega forenzika in njegovo nujno enovrstičnico: »našli smo le nekaj zakopanih kač!« Povsem nepotrebno ter dodano le zaradi tega, če še slučajno kdo ni povezal oba primera.

    Mnogokrat na filmu ni pomembno koliko dobrih stvari ima, ampak koliko slabih stvari nima. Manj je v večini primerov več. Prisoners bi lahko bil desetka, če ga le ne bi gnala tolikšna želja in nuja (verjetno finančna) po triler elementih ali celo napetih akcijskih (glej povsem nepotrebno finalno dirkanje z avtom do bolnice) in to me najbolj jezi.

    Pri Elysium so te takšne reči (upravičeno) motile, no mene so tukaj še bolj.

    OdgovoriIzbriši
  11. Aha, zdaj mi je jasno in se strinjam s tabo. To je pač to, če prideš snemat visokoproračunca z zvezdniško zasedbo iz Kanade v USA. ;)

    OdgovoriIzbriši
  12. No res komaj cakam, da ga vidim. Minutaza me med tednom mal ubija, za vikend pa res pade! Nacedila sta mi sline.

    OdgovoriIzbriši
  13. No, čimprej si ga moram ogledat, a me minutaža med tednom ubija. Pričakovanja imam res visoko nastavljena in kolikor berem je to tudi prav. Mnogi ga že označujejo za film leta, me prav zanima.

    OdgovoriIzbriši
  14. Mislim, da je zmerna kritičnost Cosmopapija upravičena, film bi bil lahko v določenih vidikih (še) boljši, je pa vsekakor vreden ogleda in kljub impresivni minutaži neverjetno kratkočasen. Vsaj meni.

    OdgovoriIzbriši
  15. film je dober, tako da Gartner je falil z oceno. Lahko je dober pisec, ampak je tokrat zgresil.
    Kako je predvidljiv? Na koncu je pravi morilec čisto drug.

    OdgovoriIzbriši
  16. Gartner dober pisec? Vi to resno?

    OdgovoriIzbriši
  17. Wow, Cosmopapi, dobra debata. Po premisleku vam pritrjujem, med filmom pa me je vseeno treslo, priznam.;-)
    ~ SPOILER ~
    Osebno mi je bil nekoliko razvlečen tudi tisti del na koncu, ko ga je babnica gnala proti luknji. Too long, too much stating the obvious, we get it, move along. Je bilo pa scary razkritje, to pa, zelo. Ampak bi nemara lahko malo prej zaključili.
    Pri Jaku, kljub temu da je človek ODLIČEN, seveda je, pa me je malo motilo stalno mežikanje. I get it, character trait ... ampak je bilo malo over the top. Ampak to je malenkost, mu ne morem ničesar očitati, ker je fenomenalen.
    Še mojih 5 centov k vprašanjem. Mislim, da mu je Alex res zašepetal - sprva smo z lahkoto nasedli na krivdo, a kot se je kasneje izkazalo, se je bržkone res hotel samo igrati z njima; posebnež, kot je bil (?) (je tudi teta potrdila, da sta ostali po njeni, ne njegovi želji). Kasneje pa je molčal, čeprav je ob mučenju to izjemno čudno, ker je bila redkobesednost del njegovega karakterja - po tisti izkušnji iz otroštva, na katero je prav tako namignila teta. Malo far fetched razlaga, ampak za silo bi šla skozi? Je pa tudi ta razlaga v skladu s Cosmopapijevo kritiko in očitki, seveda.
    Je pa vseeno +++ film.
    P.s.: Loki je na koncu slišal žvižg in dojel, šur.:-)

    OdgovoriIzbriši
  18. Naknaden popravek: vmesnih ocen ne poznam, zato je včasih kakšen vtis malo na silo (in seveda subjektivno) normalizirano izenačen bodisi navzgor ali navzdol, ampak realna ocena tegale bi bila v resnici po moje bolj 7.5, medtem ko je Nightcrawler (kjer je Jake še boljši) pa čista 8/10.

    OdgovoriIzbriši
  19. Ena izmed redkih zvrsti ameriškega filma kjer smo vsaj malo v dvomih in neizvesnosti, kar je tudi bistvo gledanja takih filmov. Prav tako bi mu dal 7,5/10. Film ni nek presežek. Za mene veliko slabši od Belgijskega filma De Behandeling aka The Treatment

    OdgovoriIzbriši