4. nov. 2013

The Bay (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Veteranski ameriški producent, scenarist in režiser Barry Levinson je kajpak ugledno ime v svetu gibljivih slik. Nominacijo za oskarja in kopico drugih odličij si je prislužil že s celovečernim prvencem, generacijsko (delno avtobiografsko) vinjetno prijateljščino Diner (1982); uspeh je ponovil in nadgradil s komično dramo Good Morning, Vietnam (1987), že leto pozneje pa dosegel kinematografski vrhunec (štirje oskarji in nebroj drugih nagrad) s kultno komično dramo Rain Man (1988). A to še zdaleč ni vse — zaslužen je tudi za gangsterski življenjepis Bugsy (1991), spletkarsko spolno nadlegovalščino Disclosure (1994), sodno maščevalščino Sleepers (1996), medijsko-politično satiro Wag the Dog (1997) in televizijsko biografsko dramo You Don't Know Jack (2010) z odličnim Alfredom Pacinom.

Da je posnel grozljivko v kvazi-dokumentarističnem trendu najdenih posnetkov, se mi je zdelo približno podobno bizarno kot to, da je shakespearski zanesenjak in konverzacijski dramski sladokusec Kenneth Branagh sedel na režiserskem stolu pri fantazijski sci-fi akcijadi o stripovskem bogu groma Thoru (2011). Svašta.



Po scenariju Michaela Wallacha in v produkciji očeta huronsko uspešne paranormalne franšize Orena Pelija ter bratov Strause (Skyline) posneta zgodba povečini skozi niz posnetih intervjujev in fragmentov nadzornih kamer spremlja dogajanje v zalivu Chesapeake v ameriškem Marylandu, katerega prebivalce začne nenadoma pestiti skrivnostna okužba — po vsem sodeč rezultat kontaminacije morske vode s kemičnimi in z organskimi snovmi (velika piščančja industrija v zaliv odlaga kurje iztrebke, polne umetno proizvedenega rastnega hormona in steroidov) ter celo z medijsko prikritim izlivom radioaktivnih odplak iz bližnje jedrske elektrarne. V vsega nekaj urah se začnejo kopičiti izmaličena trupla in kmalu se razkrije grozljiva resnica: gnusni izpuščaji in nekrotične tvorbe niso simptomi kakšne redke eksotične bolezni, temveč gre za infekcijo z agresivnim morskim parazitom. Drobni rakci (Cymothoa exigua), ki običajno zajedajo jezik rib, so zaradi presežka kemikalij v naravi očitno mutirali, se nekajkrat povečali in razmnožili ter napadli največjega gostitelja v svojem okolju: človeka.

Če nič drugega, je Barry Levinson z naslovno stvaritvijo dokazal, da se tudi starejši in izkušenejši filmarji lahko zelo kakovostno prilagodijo aktualnim trendom. V formo lažnega dokumentarca zapakiran izdelek uporablja celo vrsto sodobnih snemalnih naprav za zajem videa, kar filmu da potrebno verodostojnost in nas brez večjih težav prepriča v realnost zgodbe, ki se odvija pred našimi očmi. Iznajdljivost pri uporabi teh posnetkov, svežina, s katero Zaliv scenaristično utemelji in nato realizira svoj črnogledi scenarij in dobra pripovedna dinamika, so glavni aduti in točke v katerih Levinsonu uspe doseči dodano vrednost. —Goodfella


Pri projektih z (lažno)dokumentaristično naracijo oz. found-footage umotvorih sem opazil, da (me) nekatere zgodbe nepričakovano pritegnejo (Europa Report, Lovely Molly), druge pa nekoliko manj (Paranormal Activity, The Devil Inside, The Last Exorcism) in zdi se mi, da vem, zakaj je (vsaj pri meni) tako. Vtisi se (mi) porajajo glede na izvirnost zgodbe, umestnost njene sporočilnosti in pristnost likov — oz. mere, do katere se gledalec poistoveti s protagonisti, občuti njihov strah ali obup in njihove cineastične okoliščine preslika v družbeno-politični prostor dejanskih razmer. (Ta plat je razen suverene režije verjetno odvisna tudi od glumaške spretnosti oz. samega igralskega castinga.) V karakterizacijskem smislu me sicer srhljivi in še kako aktualni Levinsonov eko-doku-triler ni povsem zadovoljil. Če pustim ob strani ne prav zanemarljivo število obstoječih strašljivk o zajedalskih stvorih (ki se iz jajčec razvijejo v človeku in potem dobesedno pregrizejo skozenj), se mi kljub posrečeno poudarjeni naravovarstveni noti ni uspelo zares identificirati s komerkoli ali čimerkoli v filmu. Tehnični vidik je sijajen (kamera Josha Nussbauma), satirični kontekst dovolj očiten in cronenbergovska telesna groza dobro prikazana — a celostno mu razen hvalevredne družbeno kritične teže pod črto težko prisodim tudi resnično trajno, žlahtno kinematografsko vrednost. Seveda pa se lahko tudi motim; in kljub temu gre za ogleda vredno izkušnjo, posebej za žanrske navdušence.

1 komentar:

  1. Res nenavadno, da je Levinson posnel takšen film. Mene je kar zabaval, čeprav danes, skoraj eno leto po ogledu, v spominu ni ostalo prav veliko. Z oceno sva tam-tam, tako, s časovne distance bi rekel, da je tvoja bolj realna.

    BTW: hvala za link

    OdgovoriIzbriši