25. nov. 2013

The Day (2011)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Na festivalu v kanadskem Torontu (v programski sekciji 'Midnight Madness') tistega leta prvič prikazani film resda ni huda mojstrovina; a se mi zdi omembe vreden zaradi produkcijskih in tehničnih posebnosti, ki naj bi najbolje označevale postapokaliptične zgodbe: nepopisno turobna vizualizacija spranih barv (izza kamere Borisa Mojsovskega), resnična prizorišča na odmaknjenih lokacijah, pristna mizanscena brez nepotrebnih odvračanj pozornosti, karseda minimalistična dramaturgija in čim bolj avtentična pripoved o tegobah preživetja sredi opustošenega sveta. V tem primeru glavnina kinematografske teže počiva na scenariju in igralskem performansu; in tukaj režiser Douglas Aarniokoski (po zgodbi svojega rojaka Luka Passmora) ni ravno dosegel briljantne Hillcoatove Ceste (2009) po istoimenskem romanu Cormaca McCarthyja, a bi si kljub nizkoproračunski substanci morda zaslužil nekolikanj več pozornosti med občinstvom in kritiško srenjo. Že od sredine 90. let prejšnjega stoletja je delal kot asistent režije pri nekaterih prominentnih projektih (Austin Powers, Fear and Loathing in Las Vegas) in se tozadevno izpopolnjeval še pri Robertu Rodriguezu osebno (Four Rooms, From Dusk Till Dawn, The Faculty, Once Upon a Time in Mexico), preden je v svojem prvem samostojnem dolgometražnem projektu Highlander: Endgame (2000) združil motive nanizanke in izvirnega celovečerca o najslavnejšem filmskem nesmrtniku.



Peščica lačnih, prezeblih, bolnih in od preteklih travm izmučenih popotnikov išče zavetišče sredi neznane, puščobne, deževne, jalove pokrajine in se skuša ogibati plenilskih skupin preživelih soljudi, ki so se izpridili v ljudožerce ter od vsepovsod prežijo na mimoidoče "meso". Ne zavedajo se, da bo postojanka v zapuščeni hiši med celonočnim obleganjem terjala žrtve (streliva jim kronično zmanjkuje) in da nekdo med njimi ni tisto, za kar se izdaja; a mogoče še tli upanje o človečnosti celo med tistimi, ki so ubrali alternativno pot za ceno golega preživetja.

Škoda, da scenarij (kljub stilizirani in skrčeni naraciji) ne premore malce več izvirnosti in širše sporočilnosti od že videnega prikaza surovega razčlovečenja, skrajnega oportunizma in prvinskih vzgibov propadajoče družbe (kar so dokaj standardni motivi tega podžanra); da se poslužuje stereotipne filmske forme napada na protagoniste od zunaj (tipa Night of the Living Dead, Assault On Precinct 13 ali Straw Dogs); in da je skušal iz osrednje junakinje (Ashley Bell) narediti šibkejšo žensko različico vsemogočnega bojevnika Denzela v že tako ne zelo posrečenem The Book of Eli (2010) režiserskih bratov Hughes. K sreči ji vdihne tudi dobršno mero ranljivosti in nekoliko karakterne globine; a žal premalo (skupaj z razmeroma nedodelanimi preostalimi liki in manjkajočimi elementi celostne slike), da bi se cineastična tehtnica skozi tragične osebne izkušnje odločneje nagnila na žlahtno satirično / družbenokritično stran orisa sodobne, kanibalske civilizacijske paradigme. Kljub vsemu ogled priporočam strastnim ljubiteljem verodostojnejše filmske postapokalipse.

2 komentarja:

  1. To leto se je na sporedu pojavil tudi zelo podoben (kot lahko razberem iz tega zapisa) nemški film Hell, ki me je prepričal, o njem pa je pisal tudi Paucstadt (ki pa za razliko od mene na njim ni bil tako navdušen - če se dobro spomnim :)).

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, prav se spomniš.

    http://paucstadt.blog.siol.net/2012/05/21/hell-2011/

    So pa menda tudi tega potem odkupili Nemci za DVD distribucijo. Da bi kaj takega prišlo v naša kina, je seveda zaman pričakovati. Sam pa veš, da je treba imeti za te neodvisne in nizkroporačunske zadeve bolj izostren, poseben instinkt (ki ga mi, ki povečini konzumiramo h' woodski mainstream, ponavadi nimamo) -- in med njimi se marsikdaj skriva kakšen biser. Tudi Hell je Pauc v bistvu označil za solidnega.

    OdgovoriIzbriši