12. nov. 2013

Turbo (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Little far from home, aren't you, garden snail?

Otrokoma je bil dirkaški mehkužec všeč (itak), jaz pa tokrat nisem ravno ploskal z ušesi od navdušenja, moram priznati. Pa ne gre za to, da so te zadeve kajpak namenjene malce mlajšim od mene in temu ustrezno zasnovane; pač pa se mi dozdeva, da je gospodarska recesija in ustvarjalna kriza s svojim oportunizmom zajela tudi proizvajalce animirank, celo visokoleteče studie DreamWorks (Shrek, Madagascar, Kung Fu Panda, How to Train Your Dragon, The Croods). Vse manj je zaznati kakšen presežek satirične substance, duhovitih družbenokritičnih namigov, žlahtnih sporočil arhetipskih basni in celo golega (samo)referenčnega konteksta; bleščeča zunanjost (ki ji s tehničnega vidika resnično ni mogoče očitati česarkoli) pa čedalje očitneje nadomešča pomenljivo in oprijemljivo vsebino oz. skrbi predvsem za odvračanje pozornosti ter instantno zabavo.



V osrednji vlogi svojevrstne polžje parodije Hitrih in debilnih (2001) oz. nekakšni tematski mešanici Življenja žuželk (1998) in Avtomobilov (2006) tako spremljamo odločenega, ambicioznega vrtnega polža (glas Ryan Reynolds / Aljaž Jovanovič), ki si bolj od vsega želi biti zares hiter — in med pravimi dirkalniki nastopiti v sloviti krožni dirki Indianapolis 500 ob boku svojega dirkaškega vzornika, prvaka Guya Gagnéja / Šviza Brzina (glas Bill Hader / Roman Končar). S pomočjo zvestega prijatelja Cheta / Žlajfa (glas Paul Giamatti / Jernej Kuntner) in drugih mu to uspe — potem ko po genskem incidentu oz. kopeli v nitru postane nedoumljivo hiter, — ob tem pa je deležen še lekcije o požrtvovalnosti in sočutju ter spozna pravi obraz tekmovalnosti in pošteno prigaranih sanj o uspehu, kjer je bolj od hitrosti in zmage pomembno veliko srce.



Če odštejemo razmeroma prežvečeno, naivno premiso o uresničenju (ameriških) sanj, ki se gotovo zgodi, če le dovolj trdno verjameš vase ('Nobene sanje niso prevelike in noben sanjač premajhen'), ter klasično kulturno-socialno prispodobo o vzponu deprivilegirancev in marginalcev od bedakov do junakov, je zgodba dovolj kratkočasna, polna simpatičnih likov in predrznih lupinarjev, podprta s trendovsko glasbo, dinamična in naphana s sijajnimi vizualnimi priboljški, da je vredna ogleda. Ni pa pričakovati kakšnih globokih tonov in trajne vrednosti, ki je ne bi veliko bolje utelesila kakšna starejša risanka ali animiranka, vključno s Pixarjevimi Avtomobili (2006).

Sluzasti dirkač je v blagajnah kinodvoran svojim producentom več kot dvakrat povrnil investicijo 127 milijonov; ni pa ravno povzročil množičnih izgredov od nepopisne vzhičenosti med kritiško srenjo.

5 komentarjev:

  1. Nobene sanje niso prevelike, če pa slučajno so pa na pomoč priskoči dobri stari doping... Zelo poučna risanka :(

    OdgovoriIzbriši
  2. He he, pravzaprav res, tako nekako. :D

    OdgovoriIzbriši
  3. 4,5 letnik dokaj navdušen, jaz pa tudi malo manj. Po koncu, eh, kar velik zeh. Mogoče vse skupaj res rahlo pada v formi.

    OdgovoriIzbriši
  4. Ja, in na žalost sem imel zelo podoben občutek tudi pri Disney-Pixarjevih "Letalih" (tudi ocena bi bila verjetno enaka) oz. "Avtomobilih v zraku", o katerih pa ne bom pisal, ker enostavno ne znam povedati ničesar zanimivega ali spodbudnega.

    OdgovoriIzbriši
  5. Beležimo slabo leto za animacijo zelo slabo že ražalosti me dejstvo,da smo letos videli precej nadaljevanj (Monsters University Despicable Me 2) katera so beležila velik uspeh na blagajnah in sklepamo lahko, dase bo ta oportunistična poltika še dolgo nadaljevala.. :/
    Kje je svežina,ki jo ta žanr nedvomno premore.. ah upam,da nas vsaj Miyazakijev The Wind Rises ne bo pustil na cedilu (pravijo,da gre za njegov zadnji film).
    Če pa si želiš malce popraviti okus potem pa ti priporočam A Letter to Momo pa Ernest and Celestine ter španski Arrugas sicer pa po svoji svobodni želji :)

    OdgovoriIzbriši