22. nov. 2013

Zero Dark Thirty (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Lov na ameriškega državnega sovražnika numero uno Osamo bin Ladna seveda že dolgo ni več aktualen (zlasti spričo dejstva, da zloglasni bradač z naglavno brisačo zdaj že dobri dve leti menda futra rake nekje v Arabskem morju, kakor nam je bilo povedano); kot tudi ni več nobena skrivnost, da so v Deželi svobodnih in domu junaških uporabljali vsa mogoča sredstva za pridobitev ključnih informacij državno-varnostnega značaja (oz. to po vsej verjetnosti še vedno počnejo in bodo tudi v prihodnje): ustrahovanje in mučenje političnih jetnikov, prisluškovanje vplivnim politikom in mnenjskim voditeljem, nezakonite vojaške operacije (naslov filma se nanaša na vojaški termin oznake časa 00:30 po polnoči 2. maja 2011, ko so mornariški tjulnji vdrli na posestvo v pakistanskem Abotabadu in pri tem ustrelili bin Ladna), preprodaja orožja, industrijska špijonaža, ugrabitve in tako naprej brez konca in kraja. A prav zato, ker so čezlužniški "boj proti terorizmu" vsaj za zdaj zasenčila druga zakulisna in politična dogajanja — od diplomatskih afer do naravnih katastrof in hromeče gospodarske recesije, — je očitno, kako je pri vrednotenju sedme umetnosti prav časovna razdalja pomembna referenčna točka. Šele leta podelijo filmu pravi pomen in trajno veljavo; pridih aktualnih trendov in kontroverznosti mine, kinematografska vrednost pa dozori. Kaj je potemtakem danes ostalo od tedaj sila "sporne" in "kočljive" substance filma režiserke in producentke Kathryn Bigelow (nekdanje soproge Jamesa Camerona ter dobitnice številnih odličij za vojno dramo Hurt Locker leta 2008)?

Bigelow je želela ponuditi nečustven pogled z distance, trezno kronologijo lova na najbolj iskanega terorista vseh časov, ki je prečiščen vseh klišejskih prejemov, kakršne navadno gledamo v hollywoodskih filmih. V tem je avtorica zelo dosledna: tukaj ne boste zasledili velikih komandnih prostorov z desetmetrskimi zasloni v živih barvah, uporabe trendovske računalniške grafike na zaslonih, ki nam pove kje smo in kaj se dogaja, kopice hi-tech pripomočkov in podobnih reči. Še več, če bi te iste like postavili v kakšen drug film, bi jim lahko celo očital karakterno podhranjenost in pomanjkanje čustvenega razpona. Poudarjam, v drugem filmu – pomanjkanje ozadja za liki je v naslovnem primeru ima funkcijo ohranjanja fokusa na mehaniki preiskovalno-obveščevalnega dela in je po svoje nekakšna antiteza vsem tistim filmom, ki so vloge svojih junakov pretirano olepševali, njihovo delovno okolje pa močno idealizirali. —Goodfella


Brez zamere: zdi se mi, da je film s časom kar precej izgubil. Njegova največja odlika je avtentičnost in verodostojnost; in vsaj kar zadeva osnovno zgodbo ter protagoniste (razen dobrodušno okrogloličnega Kyla Chandlerja in Marka Stronga, ki ga po nepotrebnem tlačijo že povsod) temu ni mogoče oporekati. Desetletna obveščevalna in vohunska dejavnost ameriške CIE med iskanjem najslavnejšega svetovnega terorista sta bržčas prikazani natanko tako suhoparno, politično obremenjeno in birokratizirano, kot je to tudi v resnici videti; in film nas tudi ne skuša fascinirati z otročjo akcijo ter senzacionalistično krvavo eksplicitnostjo. A če se z enakimi merili "pristnosti" ozremo na širši cineastični oris družbeno-političnega položaja in predvsem prikaz krajevne kulture in civilizacijskih razmer (najbolj v Pakistanu, kjer še ustrezne lokalne govorice in običajev niso zadeli), potem naletimo na sramotno poenostavljeno, enostransko in podcenjujočo podobo. Kaj tako zavajajočega si je privoščil le še Ridley Scott v svojem Sestreljenem črnem jastogu (2001); a tam je bilo to vsaj očitno v luči kompenzacije z drugimi kinematografskimi elementi: sijajno vizualnostjo, duhovitimi dialogi, nepopustljivo dinamiko, zaokroženo dramaturgijo ter všečnimi liki. (Med vsaj nekoliko bolj objektivnimi gospodarsko / politično / zarotniškimi dramami izstopa še vedno neprekosljiva Gaghanova Syriana iz leta 2005). Dočim Tajna operacija 00:30 scenarista Marka Boala in režiserke Kathryn Bigelow (kljub vselej odlični kalifornijski rdečelaski Jessici Chastain in nekaterim drugim glumačem) skozi rešeto nekoliko bolj kritične analize vendarle izzveni kot še en propagandni pamflet, ki se problematike ameriškega globalnega šerifovanja loteva nadvse previdno in ga — sicer bolj pretanjeno kot običajno, a vendarle — hinavsko upravičuje z domnevno "višjimi" cilji.

A to je seveda le moje mnenje. Če imam prav, potem gre za enega od bolj precenjenih filmov zadnjega desetletja.

1 komentar:

  1. Visoka ocena. Sam sem mu takisto pisal hvalnice, ampak ne vem, če bi me v drugo še tako prepričal.

    http://paucstadt.wordpress.com/2013/01/19/zero-dark-thirty-2012/

    OdgovoriIzbriši