8. dec. 2013

Captain Phillips (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Kinematografske, tehnične, dramaturške in igralske vrline interpretacije zgodbe o ugrabitvi ameriške tovorne ladje MV Maersk Alabama s strani somalijskih piratov leta 2009 se mi zdijo nesporne; režiser Paul Greengrass (Bloody Sunday, The Bourne Supremacy, The Bourne Ultimatum) je po scenariju pisca Billyja Raya (Volcano, Suspect Zero, The Hunger Games) oz. priredbi avtobiografske knjige kapitana Richarda Phillipsa A Captain's Duty: Somali Pirates, Navy SEALs, and Dangerous Days at Sea svoje delo opravil brezhibno. Tom Hanks v vlogi travmatiziranega kapitana je kot vedno briljanten, mladi (ameriški) igralec somalijskega rodu Barkhad Abdi kot vodja piratov Muse pa avtentičen in prepričljiv.
Aham, Greengrass filme snema in postavlja kot dokumentarce, kar mi ne sede in me vedno znova precej moti. Tudi pri Captainu Phillipsu je tako. Ni pravega filinga, ni pravega filma. Je samo kruto realistična zgodba kapitana Toma Hanksa, ki ga med plovbo ugrabijo somalski pirati, ki sanjajo o denarju. [...] Pa tudi Tom Hanks ni bil ne vem kaj. Pač bil je zraven. —Iztok



Če sploh kaj, potem imam kvečjemu podobne pomisleke kot pri nazadnje videnem terorističnem lovu Zero Dark Thirty (pred tem sem bentil nad še veliko bolj enostranskim Scottovim propagandnim pamfletom Sestreljeni črni jastog in še čim) in bi jih mogel strniti v dva sklopa: (a) manko prikaza širšega zgodovinsko-družbeno-političnega konteksta, ter (b) pritajeno poveličevanje ameriškega domoljubja in požrtvovalnosti. V obeh primerih bi lahko sicer dodal še svoj tretji argument zoper trajno in univerzalno vrednost omenjenih zgodb: s poistovetljivostjo likov in naravnanostjo pripovedi bolj ali manj nagovarjajo zgolj Američane. Vsi drugi si bržčas lahko mislijo: "V redu, ampak — komu mar?" Zgodba se tako samo bežno dotakne socialne problematike in sodobne politične situacije v Somaliji, tesno povezane z ekspanzionistično politiko, naftnimi interesi in pohlepom (tudi ameriških) multinacionalk. Pirati naj bi bili v zločinske dejavnosti prisiljeni in želijo si boljšega življenja, po možnosti v čezlužni Deželi svobodnih in domu junaških — torej tam, od koder prihajajo ladje in posadke, ki jih ugrabljajo. Kako logično je to? Njihove dejavnosti so, v doncorleonovski retoriki izraženo, "samo posel" — a z njimi vztrajajo še potem, ko gre projekt po zlu in je jasno, da razen ništrca izkupička tudi ni gotovo, ali bodo sploh preživeli. Ima sploh kdorkoli kakšno možnost proti izurjenim mornariškim tjulnjem ter brezčutnemu vojaškemu stroju najmočnejše države na svetu — kaj šele peščica slabo organiziranih, lačnih, bosonogih in razcapanih somalijskih obupancev?

Film je kritiziran, ker je le specifična zgodba, ne pa zgodba, ki bi dala značilno sliko somalijskega piratstva. Ampak to ni film o somalijskem piratstvu. Gre za portret moških pod pritiskom. [...] Phillips in Muse, pa tudi njuni posadki, so majhni igralci na odru velikih svetovnih delitev. Greengrassov napeti in razburljivi novi film nikoli ne izgubi svoje človečnosti. Če nas straši neizbežnost ropa ladje, lahko tudi čutimo neizbežnost neuspeha „kapitana“ Musa in njegovih pajdašev, ko se srečajo z močjo ameriške mornarice. To je bolj kompleksen film o spopadih med ZDA in tretjim svetom, kot so filmi Kathryn Bigelow. Greengrass pokaže preveč razumevanja sveta in preveč neke osnovne človečnosti, da bi svet razdelil na striktno dobre in slabe fante. —A. G., MMC


Kaj mi torej dopoveduje Greengrass? Kako požrtvovalen in junaški je bil resnični kapitan Phillips? Če se ozrem na tedanje medijsko poročanje, novinarske objave in poznejše tožbe posadke Alabame zoper krovno ladijsko družbo (zaradi domnevnega neupoštevanja varnostnih protokolov ter ogrožanja življenja mornarjev), potem je mogoče sklepati, da ni bilo ravno tako. Saj razumem, da gre za precej ohlapno filmsko dramatizacijo dogodkov, zapakirano v sočutno in kot-da večplastno satirično žuganje o nepravičnosti sveta — a kako naj razumem širšo sporočilnost in etično srž pripovedi? Mi zgodba sugerira, kako naj bi odpravili kričeča neskladja in nesorazmerja našega časa, nemara celo popravili storjene krivice? Seveda ne, kaj takega bi zahtevalo veliko več kot celovečerec, kjer vsi solzni vnovič trepetamo za ameriškega heroja Toma Hanksa, prikimavamo učinkovitosti militaristične klike (s čimer pritrjujemo nujnosti obrambno-vojaškega ustroja) in si v brk nemara zamrmramo še kakšen stereotip o ubogih Somalcih. Kaj vsaj približno globljega, kompleksnejšega in pomenljivejšega je po mojem skromnem filmoljubskem mnenju v zadnjih letih uspelo le intrigantni Gaghanovi Syriani (2005).

Ni komentarjev:

Objavite komentar