23. dec. 2013

Don Jon (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Že ves dan razmišljam, zakaj je ob celovečernem avtorskem prvencu Josepha Gordona-Levitta večino (zlasti ameriških) filmskih kritikov pometalo na rit od navdušenja, meni pa se je zdel v najboljšem primeru soliden. Prva možnost je ta, da so čezlužniki prenasičeni z vsem preostalim hollywoodskim govnom in s slavospevi hvaležno (ter nekritično) pograbijo vse, kar količkaj odstopa od uveljavljenih formul ali kaže znake svežine in izvirnosti. Druga pa je seveda ta, da sem bedak, ki ne razume (določenih) filmov.
Scenaristični in režijski debi Josepha Gordona-Levitta, ki si je seveda dal tudi glavno vlogo, je zelo gledljiv, zanimiv, zabaven in tudi poučen pogled na razliko med pornografijo in pravim seksom. Ali še bolje, zgodba o tipu, ki mu pornografija pomeni več od pravega seksa. [...] Jp, Don Jon je zgodba o tipu, ki nima pojma, da se pravi seks začne v srcu. —Iztok



Don Jon kajpak ni zgodba o "razliki med pornografijo in pravim seksom" ter tistem, kar označuje prvo in/ali drugo. Avtor je želel opozoriti na površnost, nedoumljivo lahkotnost in neodgovornost sodobnih relacij med spoloma (posebej med mlajšo populacijo) ter simptome s sodobno tehnologijo ter z instantno zabavo obsedene (obsesivno-) kompulzivne facebook generacije, ki ima raje neobvezujoči in izoliranemu (mlademu) posamezniku prikrojeni virtualni svet od otipljive, mesnate (četudi še tako prijetne) resničnosti — zato, da bi se tako izognili bolečim preizkušnjam osebnostne integritete, težavam in razočaranju. Vse lepo in prav. Obenem satirično žuga sterotipom mačizma in se posmehuje družbeni (samo)percepciji (lastnih) kulturnih vzorcev. Tudi to (mi) je jasno. Zakaj to prikazuje s karikiranjem klišejev italijansko-ameriške vedenjske kulture (kot bi gledal čudaško parodijo Travoltovega sobotnega "Tonyja Manera" iz sedemdesetih, ki jo še podkrepi pristni televizijski makaronar Tony Danza), se mi že malce manj svita. Ker kot-da od tam najpogosteje izhajajo predsodki o spolnih vlogah in tičijo najbolj zakoreninjene predstave možatosti, prijateljskega druženja in tradicionalnih družinskih patriarhalnih ureditev? Recimo. Ali to pomeni, da jih drugod (v ameriški družbi) ni? Ne bi rekel. Kaj pa takole: želel je prikazati primer vira tovrstne naravnanosti posameznika, očitno spodbujene z vzgojo, verskim prepričanjem in (današnjim) prilagodljivim sistemom moralnih načel, a pri tem (z izbiro najbolj očitnega filmskega klišeja) ostati na lahkotni, nepretenciozni in odkrito satirični ravni. Dobro.

My mom brought me up to be a feminist. She was active in the movement in the 60s and 70s. The Hollywood movie industry has come a long way since its past. It certainly has a bad history of sexism, but it ain't all the way yet. —Joseph Gordon-Levitt


V resnici mi je vse našteto dokaj všeč in se mi zdi zanimivo. Kar me moti, je nekoliko enolična dramaturgija ponavljajočih se motivov (čeprav vem, da je skušal režiser tako ustvariti vtis rutine in navajenosti), katere nemajhno težo bi — ob dejstvu, da se pojavi v praktično vseh prizorih, — mogel nositi le zares izkušen, zanimiv, poistovetljiv igralec; to pa (po mojem) Joseph Gordon-Levitt pač (še) ni. Morda bi bi bilo bolje, ko bi ostal za kamero. (Ne pa, da daje vtis, kako se je gledalcem želel zgolj pokazati v majici brez rokakov in ves mišičast.) Meni sicer ne ravno ena najljubših igralk Scarlett Johansson je zelo solidna, čeprav (vsaj jaz) kakšnega glumaškega presežka nisem zaznal; celo za vselej briljantno Julianne Moore je bila vloga bržčas ena manj zahtevnih in jo je brez večjih spodrsljajev opravila s pričakovano odliko. Bolj substančni dialogi in malce globlji liki bi močno popestrili celotno doživetje; kakor tudi tempo pripovedi, bolj življenjska karakterizacija (ali pa bolj pretirana, če je res želel poudariti satirično plat), manj banalen družbeno-politični kontekst in nekoliko bolj očitna filmsko-medijska referenčnost (pojavi se nekaj zabavnih kameo likov in filmskih naslovov).

Skratka: Josephu se mestoma (razumljivo) pozna manko scenaristične kilometrine in režiserskega staža, a mu je kljub vsemu uspel gledljiv, provokativen in pomenljiv film. Ob stvarnih pričakovanjih in brez pretiranih apetitov ga brez slabe vesti priporočam — a morda ne ravno na prvem zmenku z nasprotnim spolom, ki si nemara obeta standardno romantično komedijo.

1 komentar:

  1. Ja, saj verjetno je res tako, če se filma lotiš bolj poglobljeno in ga razstaviš na prafaktorje. Meni je bila prva tretjina sila zanimiva in me je film hipoma močno pritegnil, potem pa vse skupaj pošteno razvodeni. Končna ocena je bolj mlahava, ampak ker mi je Joseph načeloma kar zanimiv, mu za vzpodbudo lahko pogledam skozi prste.

    OdgovoriIzbriši