30. dec. 2013

Frozen (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Po vrsti 53. animiranka studiev Walt Disney je bežno zasnovana na Andersenovi pravljici Snežna kraljica (izv. Snedronningen, Et Eventyr i syv Historier), prvič izdani leta 1845. Ena najdaljših bajk slavnega danskega pripovedovalca je v resnici zapletena alegorija (v sedmih posamičnih podzgodbah) o dobrem in zlem oz. prispodoba o težavnosti odraščanja, razkrita skozi oči otroških prijateljev Kaja in Gerde. Dečka Kaja ugrabi Snežna kraljica in ga odpelje v svoje ledeno kraljestvo, košček razbitega hudičevega ogledala v srcu in drobec v očesu (ki s svojim odsevom izkrivlja podobe) pa mu preprečujeta, da bi ločil lepe in dobre stvari od tistih grdih in zločestih. Gerda se poda na junaško potovanje, da bi ga rešila in pripeljala nazaj domov, na cvetoči vrtiček visoko nad strehami hiš.



Pravzaprav je videti, da je v motivih animiranke, katere produkcija se z mnogimi zastoji in preobrati vleče kot jara kača vsaj od 90. let prejšnjega stoletja (Walt Disney je želel zgodbo prvič prirediti v biografski film o Hansu Christianu Andersenu že davnega leta 1943), komajda ostalo kaj od prvotne zasnove danskega pravljičarja. Scenaristi Chris Buck, Shane Morris in Jennifer Lee (avtorica lanskoletnega Razbijača Ralpha, ki tokrat nastopa tudi kot režiserka) so kompleksno fabulo adaptirali v razumljivejšo zgodbo o sestrah iz daljnega kraljestva Arendel, ki ju v otroštvu loči lahkomiselna nezgoda med igro čaranja snežnega meteža v grajski dvorani. Starejša Elza ima namreč prirojeno telekinetično sposobnost priklicevanja snega — in česarkoli se dotakne, se spremeni v led. Potem ko sta otroštvo preživeli vsaka zase, varno zaprti v velikanske sobane, se na dan Elzinega uradnega kronanja pripeti še večja nesreča, ki nad kraljestvo prikliče surovo zimo in ga uklene v večni led. Obupana mlada kraljica se zateče v samoto na zasneženo goro, odločna princesa Ana pa se v spremstvu dobrosrčnega dostavljavca ledu Krištofa, njegovega vprežnega severnega jelena Svena in zabavljaškega snežaka Olafa odpravi za starejšo sestro.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Podobno kot pri Zlatolaski (na katero spominja z vizualnim slogom in duhovitimi vsebinskimi namigi) animiranka združuje veličastje nekdanjih Disneyjevih risank s klasično pravljico in njenimi arhetipskimi motivi, odeto v osupljivo razkošno, živopisano podobo in podprto s sijajnimi glasbenimi točkami. V pripovedno ospredje postavlja zapleten odnos med sestrama — preplet prikritega rivalstva, tegob odraščanja brez staršev, odgovornosti in zavidanja privilegijev vladarstva ter iskrene naklonjenosti, — ki bosta odkrili, da lahko le prava (ne nujno romantična) ljubezen "stopi led v srcu" in povrne ravnovesje v začarani deželi. Že res, da si lahko "takšen, kakršen si," a boš (vsaj sprva) deležen zavračanja, predsodkov in obsojanja okolice. Nekoliko bolj pritajeno (ali pa sem nemara samo jaz to zaznal) govori o resnejših temah, ki se spogledujejo s psihosocialnimi frustracijami zorenja mlade osebe in posebej (družbeno-zgodovinsko) odgovornostjo odraščajočih žensk, ki morajo zatajiti prirojene intuitivne moči in ukrotiti vihravo čustveno naravo, če naj enakovredno uspevajo v institucionaliziranem svetu moških principov. Sporočilo dekletom, ki mu nekateri očitajo celo malce feministični podton, je nedvoumno: nikar ne čakaj na pravljičnega "princa", da te bo "rešil" — (od)rešila se boš lahko le sama.



Dih jemajoča animacija, fantastično večplastna dinamika in neverjetna izraznost likov sta dosegli vrhunsko raven, ki je ni treba posebej omenjati in jo gre pri Disneyju očitno že jemati za samoumevno. Zato bom raje (vnovič) izpostavil zares izjemno glasovno sinhronizacijo (kajpak s pevskimi točkami vred), verjetno eno najboljših sploh, kar sem jim bil kdaj priča pri slovenski adaptaciji animiranih filmov. Iskren poklon in pohvala Tanji Ravljen, Nuški Drašček Rojko, Jerneju Kuntnerju, Gašperju Jarniju in drugim, ki so se odrezali naravnost mojstrsko. Simpatična animiranka Ledeno kraljestvo bo nedvomno pravšnja izkušnja za družinski obisk kina in tudi za moj zadnji letošnji blogerski prispevek.

Prijazno novo leto 2014 in veliko lepih filmskih doživetij vsem!

2 komentarja:

  1. Sinhronizacija je res super - vokali celo boljši od originala. Ste imeli tudi enkraten Mickey Mouse uvod?

    OdgovoriIzbriši
  2. Smo, ja. Skupaj s tem predfilmom je vse skupaj trajalo dve uri in naša 3-letna tamala je ves čas preživela zbrano in osredotočeno, kar je samo po sebi izjemen dosežek. :)

    OdgovoriIzbriši