19. dec. 2013

Hotel Transylvania (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Pred vrati je počitniški čas raznih dobrih mož, ki otrokom nosijo darila; in na turoben zimski dan se nič ne prileže bolj kot družinsko lenarjenje na domačem kavču, med skupnim ogledom katere od zabavnih novodobnih risank. Animiranka režiserja ruskega rodu Genadija Borisoviča Tartakovskega (starši malce mlajše mularije ga nemara poznajo kot avtorja nekaterih čudaških risank programa Cartoon Network kot Dexterjev laboratorij ali Samuraj Jaka), pod katere produkcijo se je nezgrešljivo podpisal komični genij Adam Sandler (in s trapastim kot-da "ruskim" ali "romunskim" naglasom kajpak prevzel tudi vodilno glasovno vlogo), pa ni ravno na samem vrhu seznama možnosti kakovostne zabave. Žal.



Izdelke sedme umetnosti gre seveda vrednotiti (tudi) v sorazmerju s ciljnim občinstvom, ki so mu namenjeni, ter tozadevno doseženim učinkom. Dobre risanke sicer nagovarjajo predvsem otroke, a niso brez substance in sporočilnosti tudi za njihove roditelje; običajno so to pomenljivi filmski namigi in reference, po možnosti tudi kakšna vzgojna poanta ali moralni nauk, ki vsebini vdihnejo globlji pomen in smisel — vse skupaj ovito v zabavno obliko in dinamično zgodbo, morda podloženo še z všečno glasbo. Torej vse tisto, o čemer v Sandlerjevih projektih ni ne duha ne sluha.
Pošasti se ljudi namreč bojijo, saj imajo z njimi slabe izkušnje, ata Dracula pa gre celo tako daleč, da hčerki prikaže lažno vasico, da ja ne bi dobila želje po druženju z ljudmi. [...] Prizori z netopirjem in letalom so poglavje zase, vse ostalo pa se prav tako z lahkoto spogleduje s presežkom in eno izmed bolj zabavnih risank zadnjega časa. Ocena: 8/10 —Iztok

Si gre pa zato (po pričakovanjih) obetati skrajno poenostavljene motive in sila preprost pripovedni koncept, obilico straniščnega humorja, prdenja in seksualnih aluzij, prgišče neposrečenih filmskih namigov in nekakšnih kvazi-referenc (ki to niso, zato povečini izzvenijo v prazno), značajsko in osebnostno puhle like (katerih vedenjska karikiranost in vizualna pretiranost kompenzirata neumen scenarij), dramaturško plitvino in nedoslednost ter seveda obvezno sandlerjevsko zaključno skupno rajanje, tokrat nadvse zoprno obarvano v trendovske hip-hop ritme. Prežvečeno prispodobo o tistih "pravih pošastih", tj. predsodkih in nestrpnosti ljudi do vsega drugačnega, bržčas razumejo celo manj brihtni petletniki, motiv pretirano zaščitniškega očeta ni ravno odkritje tople vode (beri: Reševanje malega Nema in tisoč drugih zgodb), osamosvajanje in prve ljubezenske izkušnje njegove odraščajoče hčere še manj. Pri liku butastega (ameriškega) najstnika pa se med drugim sprašujem, ali gre za satiro, katere učinek je prav nasproten in je torej videti kot (upravičeno) kisel posmeh določenim kulturnim vzorcem.



Kakorkoli: vendarle velja pohvaliti odlično slovensko sinhronizacijo in dejstvo, da se vsaj najmlajšim zdi Debilni hotel razmeroma kratkočasen in zabaven. Za bolj celostno, cineastično polnovredno in trajnejše "pošastno" doživetje pa raje posezite po nekaterih boljših animirankah taistega leta — recimo dveh sijajnih stop-motion mojstrovinah, namreč Butlerjevem ParaNormanu (2012) ter Burtonovem Frankenweenieju (2012). Še bolje: peljite potomce na novoletni sejem ali pa sankat na bližnji grič.

Ni komentarjev:

Objavite komentar