26. dec. 2013

Out of the Furnace (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Filma sem se (kot enega zadnjih letos opisanih) veselil in si nemara vnaprej želel, da bi mi bil všeč. Kako tudi ne? Na šefovskem stolčku režiser uspešnice Crazy Heart (2009) Scott Cooper, za kamero (snemajoč na resničnih lokacijah) nadarjeni direktor fotografije japonskega rodu Masanobu Takajanagi (Warrior, The Grey, Silver Linings Playbook), med izvršnimi producenti zveneča imena kot Leonardo DiCaprio ter Ridley Scott (in njegov pokojni brat Tony), pred objektivi pa vrhunska zvezdniška (tudi oskarjevska) igralska zasedba: Christian Bale, Casey Affleck, Woody Harrelson, Willem Dafoe, Forest Whitaker, Sam Shepard, Zoe Saldana in še kdo.



What's not to like? Z eno besedo: scenarij. Pisca Brad Ingelsby (za kogar je to celovečerni prvenec) in režiser Scott Cooper (tudi avtor Norega srca, ki prav tako trpi za šibko in neizvirno zgodbo, a podobno blesti z igralskim performansom, kakor sta ugotavljala že blogerska kolega PaucStadt in Goodfella) resnično nista ravno najbolj domiselna pripovedovalca sodobnih čezlužnih zgodb. V kruti drami o jeklarjih s propadajočega industrijskega severovzhoda — oz. bratih s socialnega obrobja (Bale, Affleck), ki ju razmere gospodarske recesije neogibno pehajo v dvomljive dejavnosti na robu zakona, — je jasno slutiti nekatere motive kultnega Ciminovega Lovca na jelene (1978): prikaz deprivilegiranega delavskega razreda, ki že prislovično plačuje davek za ekonomski oportunizem in politične apetite svoje države, katere administracija prikladno pozablja na zasluge vojnih veteranov in vse druge kolateralne žrtve brezčutnega imperializma in globalizacije. V takih okoliščinah se razrašča družbeno zlo in propadajo moralne norme; eksistenca je podrejena priložnostnemu zaslužku in volji po golem preživetju.

Vsaj prva polovica filma — kljub nekoliko neposrečeni dramaturški strukturi (uvod, ki služi predstavitvi likov in relacij, bi bil lahko prikazan časovno rekurzivno, finalni obračun pa malce manj stereotipno) — suvereno pritegne pozornost s sijajno karakterizacijo in angažiranostjo protagonistov; grobe glumaške predstave so briljantno nizkoizrazne in kljub značajski slikovitosti ne zapadejo v stripovsko pretiravanje. (Očitno je, da naj bi bil osrednja zvezda Bale, a ga po mojem zanesljivo zasenčita vsaj Harrelson in čedalje boljši Affleck). S surrealno grotesknostjo izolirane in samozadostne "ameriške eksotike" Winter's Bone (2010), poistovetljivo psihosocialno simpatetičnostjo družinskih dram v ringu The Fighter (2010) ali Warrior (2011) ter relativnostjo etike in legitimnosti Prisoners (2013) se odvija depresivna zgodba o ljudeh, ki so izgubili vse razen družinske zvestobe in bratske ljubezni in se za poravnavo storjenih krivic ne morejo zanesti na kakršnokoli uradno institucijo; ženeta jih samo še želja po maščevanju ter čut za pripadnost.



Škoda, da neizkušena scenarista v premočrtno in preprosto zgodbo vpletata nepotrebne dramske elemente, ki s prisiljenimi zasuki in z dodatnimi liki (npr. Whitaker kot policist) prinašajo zgolj še več nedoslednosti, nelogičnosti in cenenih čustvenih elementov. Razen tega pripoved s čedalje bolj opotekajočim (in vse počasnejšim) tempom banalizira pomenljivi politično-socialni podton in se spreminja v klišejsko zgodbo o povračilu (ki se zaključi v čudaškem anti-klimaksu in dokaj nerazumljivem epilogu). Z boljšo dramaturgijo in s pristnejšim zgodbovnim ozadjem bi film lahko odločneje pritegnil pozornost kritiške javnosti in bil resen pretendent tudi za nagrade (posebej tiste tehnične in igralske), a ga nadvse (pod)povprečen scenarij razvrednoti v mlačno sivo kinematografsko plitvino že tako ne ravno izstopajoče letošnje bere. Ogleda vredno zaradi sijajnih glumaških nastopov; a bržčas brez posebej trajne vrednosti, kakršno bi si tako zasnovan izdelek nedvomno zaslužil.

2 komentarja:

  1. Že od uvodnih minut sem imel močan Killing Them Softly Deja vu. Malo zaradi posterja, malo zaradi atmosfere in malo zaradi družbeno-političnega konteksta..
    Film mi je sicer za eno pikico bolj všeč kot tebi: hvalim vizualno komponenta+atmosfero+vrhunske igralce.
    Tudi jaz sem užival v nastopu C. Afflecka, ki v zadnjih 6-7-ih letih ni zabeležil slabe vloge (osebno mi je najboljši v Morilec v meni).

    OdgovoriIzbriši
  2. Sem v resnici kolebal med ocenama 6 in 7, ampak na koncu mu kljub odličnim igralskim nastopom zamerim nekatere res nelogične in nedosledne scenaristične preobrate ter pripovedni oportunizem, ki verodostojnost zbijejo na nulo. Recimo 6.5 bi bila moja ocena.

    OdgovoriIzbriši