1. dec. 2013

Pain & Gain (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Ne vem, nimam pojma. Mogoče pa sem filmski mazohist.

To je odgovor na vprašanje, ki se najbrž ponuja samo od sebe: zakaj pri Svetem Humphreyju sploh izgubljam čas s filmi, za katere že vnaprej vem (ali vsaj utemeljeno & upravičeno sumim), da so navaden košček posušenega gnujevega iztrebka, izločenega izpod zaudarjajoče taktirke režiserja, ki ga strastno preziram?

Prepričljivega izgovora nimam, lahko pa navedem dve olajševalni okoliščini za svojo nepremišljenost: Tony Shalhoub & Ed Harris. Slednjega je sicer predvsem škoda (potrata tega briljantnega igralca je še bolj boleča kot pri patetičnem Alcatrazu), dočim je mnogostranski "Adrian Monk" presenetljivo zabaven in njegova doživeta predstava odtehta kakšnih 90 odstotkov teže pretveze za ogled filma — če je kaj takega sploh mogoče.
Bay zna posneti sproščeni in neobremenjeni razčefuk ter ga zapakirati v žanrsko uživancijo za poletne dni. Pain & Gain je odklop za gledalce, ki v kinu niso zateženi. Tista prava akcijska komedija, ki jih danes manjka. Z igralsko ekipo, za katero bi drugi filmi ubijali. [...] Fajni film, kjer dobro učinkuje tudi vedno smešna Rebel Wilson, in kjer Bar Paly uporabi celo najbolj znano slovensko besedo. Aham, Pain & Gain je ravno zaradi te besede tudi malo slovenski. Ocena: 8/10 —Iztok

Pain & Gain je film o treh butastih losangeleških bodybuilderjih, ki so sanjali ameriški sen. Njihov vodja, Daniel Lugo, je kot trener prestižnega fitness studia vsak dan delal z bogatimi petičneži, ki so si lahko privoščili vse. Luksuz, dekleta, vse kar jim je padlo na pamet. Biti marginalec ga ni več zanimalo, želel je živeti ameriške sanje. Z dvema kolegoma je skoval načrt in ugrabil bogatega Victorja Kershawa, ki je bil tedaj njegova stranka v fitnesu. Čeprav se je zdelo, da je načrt dober in lahko izvedljiv, pa se jim je na glavo postavilo čisto vse kar so si lahko zamislili. Ugrabitev se je povsem ponesrečila in trojica je zabredla v krog bizarnih situacij iz katerih se nikakor niso mogli rešiti. Seveda so bili za čisto vse krivi sami – njihov um jih je nemalokrat pustil povsem na cedilu in roka pravica jih je na koncu vendarle dosegla. —PaucStadt

Ne vem, ali sem letos že videl film (in ker je zdaj že december, k sreči tudi ni veliko možnosti, da ga nemara še bom), ki bi bil bolj nesmiselno popkornovski, smešno nepovezan & huronsko plehek; ki bi s tako praznim tekom ter puhlo vizualno MTVjevsko cinemasturbacijo kot dehteč prdec v burji izzvenel brez kakršnegakoli cilja & sporočila. Ironično in žalostno je, da ima scenarij Christopherja Markusa & Stephena McFeelyja vendarle določen potencial (zgodbo naj bi navdihnili resnični dogodki, leta 1999 opisani v nizu člankov lokalnega novinarja Peta Collinsa v časniku Miami New Times) in da je vsaj prva polovica dveurnega Bayevega videospota mestoma celo obetavna; potem pa eksponencialno izgubi pripovedno rdečo nit in se iz čedalje bolj ubornega poskusa nekakšne čudaške bayevske satirične akcijske parodije (napovednik je kot vedno nesramno zavajajoč) izpridi v absurdno kakofonijo groteskno neduhovite eksplicitnosti (namig: odstreljeni nožni palec Dwayna Johnsona), zmedeno naključnih prizorov napetih mišic & brizganja znoja, vožnje v športnih kabrioletih in živopisanih gliserjih, plitvega glumaškega performansa (namig: nabildani Marky Mark Wahlberg verjetno ne bo deležen oskarjevske nominacije), orgazmičnih postrojitev policijskih specialcev, guyritchiejevskih progresivnih slow-motion akrobacij & brezglavega beganja mučno butastih likov na vse strani. Jp, dragi moji,™ Zalivskemu Mihi je še enkrat uspelo. (Povzročiti epidemijo diareje & kronično zatekanje čelnega režnja.)

6 komentarjev:

  1. after eart 5 zvezdic, pain and gain 41. 12. 13 08:47

    prizadeto smešen film, vsekakor nekaj nivojem nad after earth npr.

    Victor Kershaw pa je v intervjuju povedal, da je bila realnost še bolj nora in prizadeta, kot pa jo je prikazal film.

    OdgovoriIzbriši
  2. Vseeno je, kako je bilo v resnici (karkoli je že pač bilo), film naj bi bil kljub vsemu malo bolj koherenten, logičen in zaokrožen -- ali pa je bolje, da ga sploh ni.

    OdgovoriIzbriši
  3. p.s. After Earth pa je vendarle film, namenjen predvsem otrokom -- zato ga vrednotim in ocenjujem temu primerno. Če se tukaj ne strinjava, je razprava odveč.

    OdgovoriIzbriši
  4. Men je bil v popcornskem smislu dokaj k00l, čeprav mi je še bolj dogajal Warkyjev 2 Guns.

    OdgovoriIzbriši
  5. Kakor sem napisal: tudi meni je bil dokaj zanimiv do trenutka, ko -SPOILER- ugrabljeni preživi in konča v bolnišnici, na sceno pa (približno na polovici filma) pride lik nekdanjega detektiva Eda Harrisa, od takrat pa je šlo rapidno navzdol. Ali se je tudi v resnici zgodilo kaj tako neumnega, me sploh ne zanima, filmu to ne pomaga niti malo.

    OdgovoriIzbriši
  6. 4 zvezdice za pain and gain 8 zvezdic za man of steel2. 12. 13 11:39

    Da, tudi v resnici je bilo tako. Edino da mr. Kershaw trdi, da je v filmu prikazan kot pozirajoči kreten, saj menda v resnici ni bil tak pozer.

    OdgovoriIzbriši