9. jan. 2014

Carnage (2011)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Francoska pisateljica in scenaristka madžarsko-iranskega rodu Yasmina Reza je leta 2006 napisala gledališko igro Le Dieu du carnage (Bog masakra) in prvič so jo leto pozneje v nemški izvedbi uprizorili v Zürichu. (Na Dunaju je prejela prestižno Nestroyevo nagrado.) Leta 2007 je med prvimi doživela premiero v ljubljanski Drami SNG v režiji Poljaka Janusza Kice, pozneje pa še mnoge druge inačice in priredbe po vsem svetu. V angleškem prevodu Christopherja Hamptona so marca 2008 v Londonu na odru nastopili Ralph Fiennes, Tamsin Greig, Janet McTeer in Ken Stott ter si prislužili nagrado Laurencea Olivierja za najboljšo gledališko komedijo. V broadwayski produkciji istega leta so se nato izkazali pokojni James Gandolfini, Jeff Daniels, Marcia Gay Harden in Hope Davis ter za to leta 2009 prejeli tonyja za najboljšo gledališko igro. Nazadnje se je za filmsko uprizoritev v mednarodni koprodukciji odločil še slavni (v Franciji živeči) Roman Polanski in februarja ter marca leta 2011 v Parizu (na eni sami lokaciji, po lastnem scenariju ob pomoči avtorice Yasmine Reza) posnel komično dramo s Kate Winslet, Jodie Foster, Christophom Waltzem in Johnom C. Reillyjem. Prvič so jo prikazali tistega leta na beneškem filmskem festivalu; prejela je malega zlatega leva, pozneje pa številne druge nominacije (dve za zlati globus) in nekatera kinematografska odličja.



Osnovna zgodba je razmeroma preprosta in se odvije v enem samem prostoru. Zakonca Penelope (Jodie Foster) in Michael Longstreet (John C. Reilly) povabita k sebi domov Nancy (Kate Winslet) in Alana Cowana (Christoph Waltz), da bi se razumno pogovorili o nedavnem pretepu njunih najstniških sinov in mirno zgladili spor. Sprva uglajeno srečanje in spravljiva izmenjava standardnih puhlic se kmalu sprevrže v srdito soočenje različnih nazorov, ideologij, življenjskih slogov in družbenih statusov, ki ob navdihu žlahtne kapljice in katarzični sprostitvi še zadnjih zadržkov slednjič povsem uide izpod nadzora. Štirje odrasli dajo duška svojim frustracijam, nezadovoljstvu in predsodkom; iz minute v minuto se med njimi sklepajo in spet razblinjajo nove šovinistično-feministične alianse istomislečih in takoj zatem vnovič izpridijo v nasprotujoča si prepričanja, dokler drug pred drugim ne razgalijo še mizernega dna lastne samozagledanosti, sebičnosti, manipulativnosti, arogance, napuha in ničevosti. Višek ironije prinese epilog, v katerem sta oba razborita fanta kljub izbitim zobem vnovič prijatelja in jima je očitno prav malo mar za lažni, sprenevedavi svet odraslih.

Let's get out of here, Alan. These people are monsters. —Stop it, Nancy. —No, no, no. I want to drink some more. I... I wanna get drunk off my ass! This... this bitch throws my bag against the ceiling, nobody lifts a finger. I wanna be blind drunk. —You're drunk enough. —How can you let her call our son a criminal? We come over here to work things out with them and they, they insult us, they browbeat us, they lecture us about being good citizens of the world! I am glad our son kicked the shit out of your son and I wipe my ass with your human rights! —Wow! Get a couple of drinks in her and BAM!, her true self comes out.



Igralske predstave so (po mojem skromnem mnenju) fantastične in dialogi odlični. Manj kot poldrugo uro trajajoči film prinaša neznansko zabavno in kratkočasno, streznitveno grenko-sladko satirično konverzacijsko doživetje (v nekaterih vidikih morda primerljivo z legendarnimi tovrstnimi predstavami tipa Dvanajst jeznih mož ali Kdo se boji Virginie Wolf), ki bi bilo še boljše le v primeru, če bi si ga lahko gledalec ogledal v živo. Da bi karseda avtentično pričaral ta občutek, je mojster Polanski posnel komično dramo v realnem času, vsi igralci pa so v celoti na pamet znali vse dialoge (tudi tiste vseh svojih soigralcev) in bi svoj briljantni nastop verjetno lahko tudi v resnici ponovili na odrskih deskah. Če se nemara res kdaj pojavi ta možnost, je vsekakor ne gre zamuditi.

Mimogrede: prijazna hvala slovenski nacionalni televiziji, da nam (vsaj občasno) postreže s takimi filmskimi biseri.

5 komentarjev:

  1. V drugo me je preprical se veliko bolj kot ob prvem ogledu. Zares izjemne igralske kreacije.

    OdgovoriIzbriši
  2. Dobre igralske predstave, yes sir, ampak takšna zadeva spada na oder in ne na filmsko platno.

    OdgovoriIzbriši
  3. Se pogojno strinjam; takšna zadeva (vsaj meni) najbolj paše zvečer na malem zaslonu, v dobri družbi. :D In tudi meni je bil v drugo (ali celo tretje) še bolj zanimiv, sem več opazil.

    OdgovoriIzbriši
  4. Tako se že dolgo nisem narežal - in to že prvič V kratkem ga pogledam še drugič.

    OdgovoriIzbriši
  5. Super film, super humor. Kako igra John C. Reilly, nikoli si ne bi mislil. 8+
    Niti se ne spomnim bolše komedije od leta 2011 pa do sedaj.

    OdgovoriIzbriši