20. jan. 2014

Carrie (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Imelo me je, da bi naravnost napisal, kako se mi zdi nova inačica zgodbe o Carrie White strahovito nesmiselno in uborno skrpucalo, plehko cineastično govno ter eden slabših rimejkov zadnjega časa (kdor tega ne vidi in ne razume, pa ima očitno paralizo čelnega režnja ali nepovratno okvaro sinaptičnega centra za presojo); ampak v resnici sem nad priredbo slovitega kulta bolj razočaran kakor jezen — ne pa pretirano presenečen, na žalost.
Če rečem, da je nova Carrie eden najboljših rimjekov vseh časov, ne zgrešim kaj dosti. Res sem užival. Od začetka do konca. [...] To je res presenečenje, morda eno največjih odkar gledam filme. Rimejk Carrie, pizda materna. Rimejk faking najbolj kul grozljivke vseh časov. In dober rimejk. Zelo dober. Tako dober, da bi ga z veseljem gledal še večkrat in vedno znova užival. —Iztok



Carrie je bila po vrsti že četrta spisana, a leta 1974 prva objavljena povest tedaj komaj 26-letnega Stephena Kinga, istoimenski film leta 1976 pa prva adaptacija katerega od njegovih literarnih del (po mnenju marsikoga še danes najboljša). Mojster Brian De Palma je ustvaril nepozaben simbol s prašičjo krvjo oblite srednješolke na maturantskem plesu, ki je prerasla v eno najbolj prepoznavnih ikon zahodne filmografije prejšnjega stoletja. Bodisi da je bilo to namerno ali slučajno, Carrie (1976) je tako alegorično kompleksna in pomensko večplastna zgodba, da uteleša celoten spekter žanrskih motivov vseh poznejših trilerjev, grozljivk in najstniških razteleševalk v najširšem smislu. Njen osrednji lik je poistovetljivo, sočutje vzbujajoče, osamljeno dekle, ki si želi le tega, da bi jo okolica sprejela kot sebi enako in da bi jo vrstniki razumeli. Odrašča ob nedoumljivo nazadnjaški, versko blazni, nori materi, ki nanjo zvrača svoje izmaličene predstave o osebnih odnosih in spolnih vlogah ter s freudovskim zbujanjem krivde (značilno metodo rimskokatoliške indoktrinacije) surovo izživlja lastne frustracije in zablode. Žalostna ironija njene zlohotne napovedi, pospremljena s citati iz Stare zaveze, kako "se bodo Carrie na plesu vsi smejali", je v tem, da se uresniči — s čimer je pogubna vloga arhetipske zločeste matere izpolnjena, hči pa s seboj v pekel samoizpolnjujoče usode potem pahne še vse tiste, ki so jo prizadeli ali ji stopili na pot. Čudovita prispodoba "izgube nedolžnosti" oz. krvave (menstrualne) iniciacije v grenko odraslost, psihosomatske kompenzacije za socialno marginaliziranje in čustveno zlorabo, izkrivljenosti verskega enoumja ter zahrbtne sistemske institucionalizacije (tj. izobrazbe lojalnih potrošnikov in ubogljivih volivcev), sprenevedave politične korektnosti (utelešene v učiteljici telovadbe in šolskem ravnatelju), tragične (samo)uničevalnosti družbenih statusov in vlog in destruktivne izprijenosti sebičnih starševskih pričakovanj. Film je bil deležen kopice odličij, med njimi oskarjevskih nominacij za eterično Sissy Spacek in srhljivo doživeto vlogo Piper Laurie.

I should've killed myself when he put it in me. After the first time, before we were married, Ralph promised never again. He promised, and I believed him. But sin never dies. Sin never dies. At first, it was all right. We lived sinlessly. We slept in the same bed, but we never did it. And then, that night, I saw him looking down at me that way. We got down on our knees to pray for strength. I smelled the whiskey on his breath. Then he took me. He took me, with the stink of filthy roadhouse whiskey on his breath, and I liked it. I liked it!



Vnovična predelava režiserke Kimberly Peirce (Boys Don't Cry) ter scenaristov Lawrenca D. Cohena in Roberta Aguirre-Sacase ne premore praktično nobenega od pomenljivih motivov, všečnih protagonistov in pretanjenih zgodbovnih poudarkov izvirnika. Pustimo razpravo o umestnosti in sploh upravičenosti rimejka, češ kako so "producenti želeli približati zgodbo mlajšim generacijam" (sure, dudes, in dolarji so modri), ker se mi enostavno ne da. Prav posodobitev zgodbe, ki se po novem dogaja v trendovskem času facebooka, YouTuba in pametnih mobilnikov, je namreč največja traparija in najbolj tragična napaka tega rimejka — ki je s tem izgubil ves kulturni in družbeno-politični kontekst dobe prevratniških sedemdesetih, v kateri se izvirno dogaja ta zgodba. Če so že "avtentično" poustvarili literarno zgodbo, bi bilo bolje, če bi jo postavili v taisti pretekli čas, pa bi nemara koga prepričali. (Morda bi jo lahko posnel briljantni Ti West.) Liki so plitvi, dolgočasni in skrajno nepoistovetljivi (ena slabših vlog Julianne Moore in povsem zgrešen casting za Chloë Grace Moretz, katere grimase in motoviljenje med telekinetičnim pustošenjem sta bolj ko ne smešna), dogajanje je v modelu današnjega sveta neprepričljivo in prav zaradi pridiha sodobnosti docela nestvarno, mizanscena in dogajanje pa sta (kljub osvežujočemu pomanjkanju gnusne eksplicitnosti) oportunistično usmerjena v popkornovski učinek infantilnega zadoščenja najstnikov ob maščevanju protagonistke (pospremljenem z ridikuloznimi CGI efekti, še požar je računalniško generiran). Mlačni epilog s stereotipno morastim prikazom "rojstva nečesa pošastnega" (kot replika slovitega sklepnega prizora izvirnika) se dokončno razblini v pozabo brez kakršnekoli trajno sporočilne ali simbolične vrednosti.

Če bi hotel biti karseda korekten in prijazen, bi se lahko (s stisnjenimi zobmi) pridušal, da gre za enega najbolj nepotrebnih rimejkov vseh časov.

3 komentarji:

  1. Če ne bi bil rimejk kulta oz. klasike, bi bil čisto soliden film, tako pa... se kar strinjam z napisanim.
    Ne gre pa mi v glavo, od kod potemtakem ocena 4/10?
    Po napisanem sodeč, bi pričakoval cvek in nič več, al kaj? Kateri film si sploh zasluži oceno 1? Mogoče "To je on", če bi kdaj ugledal luč sveta?

    OdgovoriIzbriši
  2. Tudi filmi, ki mi kot celota niso všeč, imajo lahko solidno fotografijo, montažo, režijo in druge tehnične vidike, in vse to skušam kolikor toliko objektivno (če kaj takega obstaja) oceniti -- zato ocena 4 in ne 1. Enk in dvojk sem podelil relativno malo in menim, da je bilo tisto upravičeno.

    OdgovoriIzbriši