17. jan. 2014

Last Vegas (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Ne spomnim se, kdaj natanko mi je začel močno najedati plehko oportunistični koncept "dajmo stlačit čimveč zvezdnikov v isti film, samo zato, ker je kul," — mogoče je bila to nedoumljiva mojstrovina Zalivskega Mihe Armageddon (1998) ali pa groteskni Stalloneov akcijski umotvor za plitvejše ume Plačanci (2010), nemara je bila to že Soderberghova kriminalna franšiza o tatinskih Oceanovih ali kaj še zgodnejšega, — a vem, da gre pri tovrstnem principu castinga za ultimativni izraz obupa neke dekadentne in vsebinsko že zdavnaj izpraznjene industrije. Kdo naj bi od silnega navdušenja omedleval že zato, ker na platnu vidi Roberta De Nira ob Michaelu Douglasu (prvi se mi je že kot Pacinov soigralec v Vročini zdel bolj ali manj precenjen), res ne vem; morda tisti, ki jim nerazviti čelni reženj koagulira že ob upokojenskem filmskem pajdaštvu uvelih steroidnih mišičnjakov Silva Žrebca in Guvernatorja Ah-Nolda.



Obenem pa vem, da gre za same odlične igralce (Kevin Kline, Morgan Freeman, Robert De Niro, Michael Douglas) in nekateri med njimi so mi še posebej pri srcu; le da se sprašujem, kaj natanko sta želela režiser lahkotnih komedij Jon Turteltaub (Cool Runnings, While You Were Sleeping, Instinct, National Treasure) in scenarist animiranih povesti Dan Fogelman (Cars, Tangled, Bolt, komedija Crazy, Stupid, Love) sporočiti gledalcem. Jasno, da zadeva ni mišljena zgolj kot geriatrična različica Prekrokane noči (2009) in tiste neumne prislovične fraze "Kar se zgodi v Vegasu, ostane v Vegasu," a žal tudi težko najdem kakšne pomenljivejše tone in trajnejšo vrednost. Nekaj substance (k sreči) vendarle je: stari prijatelji, ki se zberejo na pozni fantovščini okorelega samca Billyja (Douglas) in poskrbijo za generacijsko burko (dasiravno zmanjka sestavin zrele duhovitosti Eastwoodovih Vesoljskih kavbojev), stara zamera s trmastim tradicionalistom Paddyjem (De Niro), osvobajajoča sprava s tegobami starosti ter pokroviteljski poduk, kako lahko (prava) ljubezen pride iz povsem nepričakovane smeri, saj zanjo ni nikoli prepozno. Za nameček so tukaj še satirične samoreference na De Nirove mafijske like in ironični namigi na nekatere dramsko-komične filmske prikaze ameriških kulturnih, moralnih in spolnih vzorcev.



I feel like I'm getting drunk and electrocuted at the same time! The music, it's loud! It's like everything sounds alike, like they're playing the same song over and over and over again. I probably should get up and dance but I'm used to having a partner. It doesn't seem to matter to that fella. Maybe I'll give it a shot. Maybe not. I hope they play something different. Maybe now.

Igralska zasedba se mi zdi bolj ali manj edini razlog za ogled Legend v Vegasu — saj resnično gre za glumaške legende, ki znajo s pretanjenimi izraznimi odtenki popestriti še tako banalno in plitvo zgodbo. Vse drugo je vredno instantne konzumacije in hipne pozabe; razen čedne milf (tako kot njeni soigralci z oskarjem že nagrajene) Mary Steenburgen, ki si jo človek (tako kot vselej) nehote zapomni.

3 komentarji:

  1. Igralska zasedba se mi zdi bolj ali manj edini razlog za ogled
    Zato in samo zato ga ne bom preskočil ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Tudi jaz ga bom videl iz enega razloga. Ceprav tudi upam, da gre DiNiro v kaksno drugo smer kot pri Fockerjevih. Se enega "njenega tastasrega" si res nocem videti.

    OdgovoriIzbriši
  3. Če mene vprašaš, ni filma rešila niti igralska zasedba, vtis pa je name dejansko naredila samo Mary Steenburgen, pa še to bolj s pojavnostjo, kot z igro.

    Če bom na stara leta tudi jaz tak melanholičen revček, kot sta bila v tem filmu Douglas in De Niro, potem raje umrem že jutri. Sploh zato, ker ne verjamem v holivudski preporod - od dveh zagrenjencev do srečnežev zaradi dogodkov, ki so se zgodili v eni za lase privlečeni noči. Prenapihnjeno celo za romantično komedijo, v kateri sta kot zaljubljenca izpadla De Niro in Douglas.

    OdgovoriIzbriši