21. feb. 2014

August: Osage County (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Ne gre za to, da bi bila zgodba tako revolucionarno izvirna: rodovi odtujenih svojcev, ki se po dolgem času zberejo na sedmini ob pogrebu umrlega patriarha ali ob pomembnem družinskem dogodku — tam pa v vsej surovi odkritosti izbruhnejo njihove potlačene zamere in patologija incestnih razmerij, iz omar popadajo okostnjaki, kompenzirajo se disfunkcionalni odnosi in na dan privrejo mučne travme ter osebne frustracije. Na prvo misel takoj pridejo podobne premise kultnega Vinterbergovega Festen (1998), Demmovega Rachel Getting Married (2008), zgodnejše komične drame Pohjanmaa (1988) finskega scenarista in režiserja Pekke Parikke, Bassovega 75 Degrees in July (2000), Clancyjevega Eulogy (2004) in mnogih drugih tovrstnih pripovedi. Film producenta in režiserja Johna Wellsa (nazadnje je žel pozornost s kruto aktualnim The Company Men) je sicer nastal po scenariju in istoimenski gledališki igri ameriškega avtorja Tracyja Lettsa, ki je zanjo prejel prestižno pulitzerjevo nagrado za najboljšo dramo. (Po še dveh njegovih pripovedih je veteranski režiser William Friedkin posnel filma Bug in Killer Joe.)



Tudi ni, da bi kdo od vzhičenosti omedleval že zato, ker se v istem filmu pojavi tako vrhunska zvezdniška zasedba (Meryl Streep, Julia Roberts, Chris Cooper, Ewan McGregor, Sam Shepard, Dermot Mulroney, Margo Martindale, Julianne Nicholson, Juliette Lewis, Benedict Cumberbatch). Pogosto so si namreč veliki igralski kalibri med sabo prejkone v napoto, namesto da bi se dopolnjevali; zdi se, da bi vsakdo rad dobil svojih glumaških pet minut, zato bolj kot občutek usklajene moštvene igre dajejo vtis, da si stopajo po prstih. Zadnje čase smo bili tako deležni kopice hollywoodskih iztrebkov, ki naj bi bili kul zgolj zaradi kombinacije zvezdniških imen.

Tisto, kar tukaj (razen življenjsko stvarnih, inteligentnih, sočno sarkastičnih dialogov, ki se s klišejsko vsebino ne norčujejo iz gledalca) iskreno navdušuje, sta neverjetna vzajemnost in avtentična interakcija med igralci — ki vsi do zadnjega dokazujejo, česa so sposobni, če imajo pred seboj ustrezno substanco. (Morda pa kdaj uvedejo oskarja za skupinsko igro, kdo ve.) Če smo od ameriške filmske boginje Meryl Streep (mati Violet Weston) po malem že vajeni nič manj kot briljantnega performansa, pa ima marsikdo Julio Roberts (najstarejša hči Barbara) v precej bolj osladnem spominu, kot se pokaže tokrat: cinična, resignirano zagrenjena, manipulativna ženska na pragu srednjih let, ki jo je mož zamenjal za mlajšo ljubico (obe igralki sta nominirani za oskarja). Vsi drugi za njima ne zaostajajo veliko; celo britansko zapeti Cumberbatch — za katerega se zdi, da ga niso stlačili samo še v reklamo za hamburgerje med ameriškim nogometnim prvenstvom Super Bowl, — se v svoji minimalistično ganljivi vlogi odreže več kot odlično.



Razen prepričljivih nastopov (kar je vsaj deloma gotovo zasluga zanesljivih režiserskih vajeti) in kljub 2-urni dolžini sijajno dinamične dramaturgije se (mi) zdi največja odlika filma njegova splošna, univerzalna narava; zgodba bi se lahko pripetila marsikje (osvežujoče me spominja na filme genialnega Mika Leigha), v katerikoli kulturi, času ali okoliščinah. Družina (ožja ali širša) je prvobitni arhetipski prostor, kjer se odvijajo spopadi egov in kamor se stekajo eksistencialni strahovi vsakogar; družinski odnosi pa so ultimativna preizkušnja zrelosti, modrosti in moralne perspektive vsakršne civilizacije — tudi ameriške.

3 komentarji:

  1. Videl včeraj. Se pridružujem oceni in vtisom. Odličen film, ki ga dodatno okrasi fenomenalna Maryl Streep.

    Nekaj v istem sklopu tudi Cold Turkey s Petrom Bogdanovičem.

    OdgovoriIzbriši
  2. Opažam, da so ti filmi posneti po igri zelo pri srcu.:) Ta, pa Carnage, Doubt ... Vsi odlični in še dobro, da jih je še mnogo več.

    OdgovoriIzbriši
  3. Res je, so mi. :) Pa ne zgolj zato, ker PAČ zato, ampak ker cenim inteligentne, duhovite, sarkastične dialoge in igralsko spretnost ter interakcijo (za razliko od CGI projektov in videospotov Zalivskega Mihe). Seveda pa ni rečeno, da je čisto vsak film, posnet po gledališki igri, vrhunski. Tukaj opisani se mi zdi odličen.

    OdgovoriIzbriši