13. feb. 2014

Doubt (2008)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Prejšnji teden so v New Yorku pokopali Philipa S. Hoffmana, rojenega v Fairportu (predmestju Rochestra). Star je bil vsega 46 let; zapustil je dolgoletno partnerico Mimi O'Donnell in tri majhne otroke. Bil je eden najbriljantnejših ameriških igralcev svoje generacije in Dvom prinaša le eno od njegovih veličastnih glumaških kreacij (Scent of a Woman, Boogie Nights, The Big Lebowski, Magnolia, The Talented Mr. Ripley, Almost Famous, Red Dragon, 25th Hour, Punch-Drunk Love, Cold Mountain, The Master). Filmska priredba scenarista in režiserja Johna Patricka Shanleyja je nastala po njegovi istoimenski (s pulitzerjevo nagrado in tonyjem ovenčani) broadwayski gledališki predstavi iz leta 2004 (eno od njenih odrskih produkcij je leta 2006 v Parizu režiral tudi Roman Polanski) in je povsod naletela na huronsko navdušenje kritiške srenje in gledalstva. Razen odličnega Hoffmana so ikonične predstave Meryl Streep, Amy Adams in Viole Davis zares nepozabne; sijajno karakterno dramo pa uvrščajo v vrh svetovne kinematografije tistega leta. (Takrat smo gledali tudi filme Hunger, Revolutionary Road, The Hurt Locker, Synecdoche, New York, The Wrestler, Gran Torino, Vicky Cristina Barcelona, Milk, Slumdog Millionaire, In Bruges, The Reader itn.)

Ostra Shanleyjeva pripoved je presunljiva in doživeta, ker je tako domišljeno pretanjena in večplastna, vendar dovršeno uravnotežena. Na najbolj očitni, zunanji ravni gre za zgodbo o strogi ravnateljici katoliške šole v Bronxu, sestri Aloysius Beauvier (Meryl), ki župnijskega duhovnika očeta Flynna (Philip) osumi pedofilije, potem ko jo mlada učiteljica sestra James (Amy) opozori na neobičajno vedenje nekega svojega temnopoltega učenca. Kritična ost tabuiziranega motiva, uperjena zoper sprenevedavost in lažnivost rimskokatoliške paradigme, pa je nakazana le postransko (vera služi kvečjemu za metaforični kontekst in Jezusa komajda sploh omenjajo) in samo najbolj površni gledalci v njenem bistvu vidijo zgolj prostodušno ugibanje o tem, ali je oče Flynn kriv ali ne. Osebno menim, da je to popolnoma nepomembno. (Ne glede na insinuacije o njegovi istospolni usmerjenosti s figurico baletke, strastnim zbiranjem suhih cvetlic in daljšimi nohti.) Samo obroben je tudi namig na neusmiljeno stigmatizacijo hinavske družbe, ki tako večkrat kompenzira lastne izprijene in patološke vzgibe, nedavno prikazano v Vinterbergovi drami Jagten (2012).



Na bolj dialektični, arhetipski ravni gre za svarilo o zlorabi neformalnega vpliva ali uradnega položaja posameznikov, ki jih vodijo pristranska, subjektivna nagnjenja in frustracije — četudi sami to upravičujejo s pretvezo o integriteti, pravičništu in dolžnosti, — ter nimajo pomislekov, da na podlagi osebnega prepričanja sprožajo obtožbe in diskreditacijo (oče Flynn: 'Govorice so tako kot perje iz raztrgane blazine, ki ga veter raznese na vse strani, in ga je kljub opravičilu ali spoznanju zmote potem nemogoče spraviti nazaj'). Obenem gre tudi za jasen civilizacijski razdor med dvema nasprotujočima si načeloma: na eni strani premočrtnost (cerkvenega) tradicionalizma in nazadnjaštva (ravnateljice Aloysius), ki je večkrat le izraz samoohranitvenega nagona in golega strahu pred izgubo nadzora (prispodoba za ideologijo ali ustanovo, ki z manipulacijo forme nad substanco zgolj upravičuje lasten obstoj); na drugi pa napredne, svobodomiselne, k človekovi dobrobiti usmerjene težnje (očeta Flynna), ki se namesto birokratsko okostenelega dogmatizma trudijo ravnati po lastni (nemara enako subjektivni) vesti: s sočutjem in ljubeznijo, o kateri je govoril že Kristus.

Kritični podton mimogrede ošvkrne še zgodovinsko značilno socialno in rasno problematiko (Viola Davis je v svojem edinem prizoru fantastična), kjer kljub navdihujoči politiki dvolične administracije Dežele svobodnih in doma junaških "ameriške sanje" vendarle niso enako dostopne vsakomur (npr. temnopoltim v 60. letih prejšnjega stoletja, pa tudi pozneje in še dandanes); in odkrito žuga družbeni zakoreninjenosti spolnih predsodkov, ki že samo tendenco ali hotenje (mladi ministrant Donald Miller menda kaže homoseksualna nagnjenja, zato ga njegov biološki oče sovraži in pretepa) oportunistično zamenjuje z izvršenim dejanjem (sestra Aloysius: 'Pes, ki je že ugriznil, bo to storil še kdaj') in v ovčjem strahu pred nesprejemljivo drugačnostjo že vnaprej obsoja. (V zgodbi ni eksplicitni poudarek na tem, da bi imel oče Flynn dejanski fizični odnos z dečkom, ampak gre za moralno spornost njunega "neprimernega zbližanja" in vzajemne čustvene naklonjenosti.)



A če bi se zgodba zadrževala le na najbolj očitnih ravneh, film ne bi bil to, kar je: sijajna parabola o sami naravi etike, opozarjajoč na dvoumnost razmerja med institucijo in moralo ter dvorezni meč človekove (lastne) načelnosti. Pri tem ne pridiga in ne vsiljuje enostranskih odgovorov, temveč s prispodobo o dvomu zastavlja sila umestna vprašanja. Pravo vprašanje in kontroverznost tega paradoksa ni v tem, ali je priljubljeni oče Flynn res zlorabil zaupanje ljudi in se "neprimerno vedel" do mladega ministranta, temveč to, ali je tako dober duhovnik prav zato, ker se zna iskreno zbližati z ljudmi in jim kot eden redkih tudi pokazati svojo ljubezen (ki pa včasih prestopi meje dovoljenega), medtem ko se ravnateljice Aloysius njeni učenci preprosto bojijo. In ali je dopustno, da (četudi še tako rigidna in nesmiselna) pravila in kodeks krši prav oseba (četudi še tako dobronamerno in nedolžno), ki s svojo življenjsko poklicanostjo in prepričanjem taiste meje zagovarja in simbolizira? Je večji greh prelom zaobljube resnicoljubnosti ali zaobljube celibatu? So pokora, kesanje in zakrament spovedi ustrezni protiargumenti zanikanju krivde ali pa moralno sodbo opredeljuje le resnica — ki pa je tako ali tako subjektiven, relativen in pravno izmuzljiv pojem? Ali je dovoljeno kršiti (lastne) moralne normative prav zato, da bi jih dolgoročno zavarovali in ohranili? (Eksistencialna dilema policista: naj — morda celo na lastno škodo — zaobide zakon, po katerem se ravna in katerega predstavnik je, če je to edini način za oprostitev nedolžnega ali kaznovanje krivega?) Je morda osnovna napaka v sami zgodovinski opredelitvi etike?

Kljub vsemu se (mi) zdi, da se s prikazom inkvizijskega lika groteskno zadrte sestre Aloysius (in še s čim) satirična tehtnica prevesi nekoliko na stran kritike manipulativnosti in tragične prevare s strani verskih institucij; posebej pomenljiva sta prizora, ko (vselej v navzočnosti asketske ravnateljice) nenadoma pregori stropna žarnica. Seveda gre za "kratki stik" razuma, pragmatičnosti in racionalnosti. (Uradni Vatikan je šele leta 1992 v času papeža Janeza Pavla II. priznal, da je imel Galileo v bistvu prav, ko je leta 1633 trdil, da se Zemlja vrti okrog Sonca. Bizarno, a resnično.) Ta vidik zgodbe mi je osebno še najbližje: ne glede na domnevno krivdo ali nedolžnost očeta Flynna neizpodbitno pade teža "dvoma" (in s tem senca odgovornosti za zablodo) na starodavno ustanovo, ki ji duhovnik pripada: globalno skupnost, ki z nerazumno vero v izmišljeno "višjo instanco" in obljubo o zveličanju že stoletja zavaja naivne množice po vsem svetu, te pa v zameno za hostijo in odpustek vztrajno mečejo cekine v pušico.

Ni komentarjev:

Objavite komentar