5. feb. 2014

Odd Thomas (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

I see dead people. But then, by God, I do something about it.

Dovolj jasen namig o izogibu bi moral biti že scenarist in režiser Stephen Sommers, pronicljivi avtor tako globokoumnih kvazi-stripovsko-akcijskih skrpucal kot Deep Rising (1998), The Mummy (1999), Van Helsing (2004), G.I. Joe: The Rise of Cobra (2009) in podobno puhlih škrnicljev mastno pobruhane pokovke. Vendar sem se pustil pretentati zanimivi igralski zasedbi (Willem Dafoe, Arnold Vosloo, Anton Yelchin, Patton Oswalt) in pritegniti sicer ne preveč izvirni zgodbi o čudaškem mladeniču z nadčutnimi sposobnostmi, posneti po prvem iz serije romanov razvpitega Deana R. Koontza — neznansko plodovitega ameriškega pisca (s številnimi avtorskimi psevdonimi) literarnih žanrskih kultov tipa The Key to Midnight, The Funhouse, Whispers, Strangers, Fear Nothing, From the Corner of His Eye, Lightning, Watchers, serij Black Cat Mysteries ter Moonlight Bay in tako naprej. Po njegovih pripovedih so bili svojčas (razen že omenjenih istoimenskih) posneti tudi filmi kot Demon Seed (1977), The Intruder (1977), Hideaway (1995), Phantoms (1998), Sole Survivor (2000) in drugi. Skratka, "pa mu dajmo priložnost," sem si nazadnje rekel (z nekoliko nelagodnim občutkom).



Razen zoprne prvoosebne naracije osrednjega lika in njegove stereotipno obešenjaške nravi me je nemudoma zmotilo kričeče dejstvo, da je očitno že vnaprej predvidena franšiza (zlasti epilog ne pušča dvoma), in temu primerno je film posnet v MTVjevsko kratkomontažnem slogu mladinske fantazijsko-grozljive serije tipa Izganjalka vampirjev Buffy s trendovskimi vizualno-dramaturškimi prijemi novejših televizijskih nanizank kot je Nadnaravno; nekakšna nerodna vsebinska mešanica lahkotne akcijade lova na peklenske stvore Constantina (2005) in satirično samonanašajoče se premise Zombielanda (2008). Film tako ne izgublja časa z vpeljavo konteksta, podrobno predstavitvijo protagonistov in postopnim grajenjem napetosti, temveč nas kot rutinska epizoda udomačeno znane serije že z uvodom postavi pred dejstvo in neposredno v dogajanje: "Saj veste, jaz sem pač Odd Thomas pa to, pečem hamburgerje in imam nenavadno sposobnost komuniciranja z mrtvimi; ti mi sporočijo, kdo jih je ubil in ali se bo kmalu zgodil še kakšen krut zločin. Zelo ljubim svoje dekle Stormy, ki je enako čudaška kot jaz. Vsepovsod opažam srhljivo gomazeča peklenska bitja, ki jim pravim bodaki in s svojo zlohotno navzočnostjo napovedujejo krvave dogodke; vendar nikakor ne smejo posumiti, da jih lahko vidim, sicer bo po meni."



Oportunistični lenuh Sommers je režijo očitno (spet) prepustil avto-pilotu, sila povprečne posebne učinke in mlačen CGI kakšnemu amaterskemu računalniškemu studiu, karakterizacija likov mu je (še vedno) španska vas in tudi to, da bi ob šibki zgodbi poskrbel vsaj za njihovo pristnejšo, bolj poistovetljivo interakcijo, mu (tudi tokrat) ni prišlo na misel. Kar je škoda, saj ima fabula celo trohico kinematografskega, simboličnega in generacijskega potenciala, a se morebitne svetlejše točke vse prepogosto izgubijo med cenenimi, površnimi in nepovezanimi pripovednimi linijami, neposrečeno kot-da duhovito konverzacijo, neumestnim preskakovanjem med komično farso ter infantilno ljubezensko zgodbo, dolgočasnimi trenutki -BU!- in sramotno potrato glumaške zasedbe. Samo za najstrastnejše ljubitelje Koontzovih knjižnih umotvorov, čeravno tudi največji nerdi ne bodo ravno omedlevali od vzhičenja.

The dead don't talk. I don't know why.

Ni komentarjev:

Objavite komentar