17. feb. 2014

Oldboy (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Pred dobrim desetletjem je južnokorejski režiser Chan-wook Park po istoimenski mangi japonskega avtorja Garona Cučija in risarja Nobuakija Minegišija posnel kultno maščevalščino Oldeuboi / 올드보이 (2003), ki med filmoljubi danes velja za sodobno klasiko. Ne navdušuje le z legendarnimi prizori estetiziranega nasilja, dolgoletne ječe in osvoboditve protagonista, iskanja krivca in njegovega povoda za montecristovsko kazen, krvavo domiselne rabe kladiva (v hodniku, polnem borilno veščih nepridipravov, v enem dolgem neprekinjenem kadru) in zasliševanja z izdiranjem zob ("za vsako leto ukradenega življenja po enega"), gnusnega žretja zvijajočega se morskega mehkužca (beri: sannakji hoe), simboličnega rezanja jezika in tako naprej — temveč predvsem z osvežujočo nepredvidljivo dramaturško formo in končnim zasukom konteksta, bizarnim subrealizmom, nelagodnimi arhetipskimi motivi in širšo metaforičnostjo. Visceralna zgodba in njeni sado-mazohistični poudarki so neločljivo povezani s kulturnimi vzorci, kolektivno zavestjo in pritajenimi fobijami čudaške dežele rumenokožcev. S satirično noto in z brutalno neposrednostjo prinašajo odraz njihove generacijske in družinske problematike, strahu pred razkritjem spolnih in socialnih tabujev (beri: incest) ter neizbežnega propada varnega tradicionalizma starodavne civilizacije pod kolesjem dekadentne zahodnjaške paradigme. Otopelo neusmiljeni "stari fant" Dae-su Oh (Min-sik Choi) bi bil lahko freudovska prispodoba za potlačeno krivdo njegovega mučitelja in glavnega antagonista Woo-jina Leeja (ki ga je ugrabil in za petnajst let zaprl v osamo), ki pod težo lastne izkrivljene vesti sčasoma sublimira v patološko obsesivnost in etično neuravnovešenost. Woo-jin (Ji-tae Yu) govori o Dae-suju kot o "pošasti, ki jo je sam ustvaril" (in ta "stvor" čuti željo, da bi pojedel "nekaj živega"). V luči nesorazmerne kazni za njegov greh oz. mladostno nepremišljenost (povedal je, česar ne bi smel) je pripoved zlahka mogoče razumeti (tudi) kot pomensko preneseno psihosocialno parabolo o povračilu zoper neizbežnost spreminjajoče se (korejske) družbene opredeljenosti.

Rimejk ameriškega režiserja Spika Leeja in scenarista Marka Protosevicha ne premore nič tako domišljenega in večplastnega; vse, kar prinaša, je razmeroma neprepričljiva zgodba o pokvarjenem, zapitem oglaševalcu Joeju Doucettu (Josh Brolin), ki se po še eni prekrokani noči — potem ko se mu zaradi lastne nemoralnosti izjalovi dobičkonosen posel z neko premožno stranko — znajde v neznani sobi, od koder ni izhoda. Dvajset let pozneje se omamljen zbudi v kovčku sredi travnika; ugotoviti mora, kdo ga je za dve desetletji zaprl pred svetom in mu naprtil krivdo za umor nekdanje žene, predvsem pa, zakaj ga je tako kruto kaznoval. Pri tem mu pomagata mlada zdravnica (Elizabeth Olsen) in stari prijatelj ter lastnik točilnice (Michael Imperioli), izpred katere so ga tedaj odpeljali.

Brolinova predstava je sicer (pričakovano) solidna, a po drugi strani — razen ne posebej dramatične telesne preobrazbe iz zanemarjenega debeluha v žilavega mišičnjaka — ne prinaša huronsko hvalevrednega glumaškega presežka; Sharlto Copley v vnovični vlogi negativca (po enako klišejskem liku v Blomkampovi sci-fi distopiji Elysium) je z izumetničeno pretiranim britanskim naglasom bolj grotesken kakor zastrašujoč; dočim je hitrojezični zamorec Samuel L. Jackson s peroksidno irokeško pričesko prejkone ridikulozen. Minevanja časa v sobi ujetega nikakor ni zares pristno občutiti (tako kot v korejskem izvirniku); gledalcu do konca in prav milo dol visi za vsakogar v filmu (prolog se precej dolgo mudi pri prikazu Joejeve nesimpatičnosti, zaradi česar se je v nadaljevanju še težje identificirati z njim); časovno sosledje ter posledičnost sta večkrat nekonsistentna in tempo neenakomeren; motivi dejanj protagonistov so banalizirani, plitvi in premočrtni; pripovedni in vizualni pokloni izvirniku (npr. z nekoliko prirejenim vihtenjem kladiva) pa mlačni in prisiljeni. Film ne predstavlja sporočilne nadgradnje, posodobitve ali parafraze zgodbe izvirnika in ga dobesedno v ničemer ne dosega, kaj šele presega; edino, kar se (mi) zdi omembe vredno, je vzdušna kamera prekaljenega snemalca Seana S. Bobbitta (režiser Steve McQueen ga je kot direktorja fotografije angažiral v večini svojih projektov). Menda je moral Spike Lee svojo prvotno 140-minutno inačico pod pritiskom drugih producentov in pričakovanj studiev skrajšati za več kot pol ure, pri čemer je film okrnil za dobršno mero karakterizacije in značajske gradnje likov — a če sem odkrit, močno dvomim o tem, da bi režiserjev rez bistveno doprinesel k celokupno všečnejšemu rezultatu. Približno ob boku predelane Carrie (2013) režiserke Kimberly Peirce ga uvrščam na neslavno lestvico največjih razočaranj preteklega leta in najbolj neposrečenih, nepotrebnih rimejkov sploh. Umotvor z neskromnim proračunom 31 milijonov je doživel kilav kritiški sprejem in temu primeren blagajniški polom.

6 komentarjev:

  1. Čisto sem pozabil na tale rimejk, ampak vidim da gre za povsem identično zgodbo brez presežkov, tako da, ne hvala.

    OdgovoriIzbriši
  2. Jaz sem vseeno upal na malo boljši film in imel namen videti oba, enega za drugim. Najprej novega, potem pa še tretjič starega, za sprotno primerjanje...
    Spike je mojster, samo zadnje čase mu ne rata skupaj spraviti nič užitnega.

    Btw: fina fotomontaža na desni

    OdgovoriIzbriši
  3. Jaz se prav trudim, da ne bi rimejkov že vnaprej odpisal in obsojal samo zato, ker so pač rimejki, oz. skušam najti kaj pozitivnega -- ampak večinoma ne gre. (Z redkimi IZJEMAMI, ki potrjujejo pravilo.)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Jaz pa jih, ker se takšna napoved v 95 % izkaže za pravilno :D

      Izbriši
    2. No, saj. :) Tistih 5 % predstavlja izjeme, ki potrjujejo pravilo.

      Izbriši
  4. Ne, hvala. Niti malo me ne zanima.Čeprav je Brolin verjetno boljši v glavni vlogi kot bi bil Will Smith, ki so ga na začetku povezovali s filmom.

    OdgovoriIzbriši