28. feb. 2014

The Philosophers (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

What does a poet bring to the table in the world we are facing? His skillset was the definition of useless. —That doesn't mean you had to kill him. —Was it any crueler than letting an atomic cloud peel his skin off? Do you not see the weather?

Neodvisni psihološki triler scenarista, režiserja in producenta Johna Huddlesa (v ameriški distribuciji so ga naknadno naslovili After the Dark) verjetno ni tiste sorte film, ki bi mrzlično polnil kinematografske koloseje ter sprožal plazove pokovke in slapove kokakole. Gre namreč za ustrezno stiliziran, domišljijsko vizualiziran prikaz miselnega eksperimenta srednješolcev na elitni gimnaziji v indonezijski Džakarti, ki jim ga kot zaključni šolski test nameni prizadevni učitelj filozofije. Špekulativno debatna simulacija (nekaj takega kot HoloDeck v Zvezdnih stezah) predvideva namišljeni scenarij, v katerem se sošolci — prihodnji intelektualci, politiki in svetovni voditelji — znajdejo pred eksistencialno dilemo: v primeru apokaliptičnega jedrskega opustošenja se imajo možnost za eno leto zateči v podzemni bunker, opremljen z vsem potrebnim za preživetje desetih ljudi. Po enem letu se bodo neprebojna vrata zaklonišča odprla. Vsakdo od mladostnikov pri tem prevzame določeno družbeno vlogo: nekdo je tesar, drugi zdravnik, tretji mikrobiolog in tako naprej. Težava je le ta, da je vseh sošolcev dvajset; torej morajo najprej opraviti racionalno utilitaristično selekcijo in z glasovanjem izločiti tiste funkcije, ki po njihovem niso nujne za preživetje skupine in vsega človeštva oz. nadaljevanje vrste (tj. kot sodobna parafraza svetopisemske Noetove barke). Kdo bo odpadel in kdo ostal? Ali sta pesnik in izdelovalec sladoleda zares nepomembna, tesar in zdravnica pa nepogrešljiva? In kaj se zgodi, ko po prvem (neuspelem) miselnem poskusu še bolj zapletejo odločanje nekateri dodatni moralni, značajski in biološki pogoji? Je pomembneje biti inteligenten ali prijazen? Ali je lahko avtist enako ključen za razkritje resnice o človeški naravi? Je heteroseksualen mladenič bolj pomemben za razvoj vrste kot homoseksualen? Je bolj smotrno rešiti znanstvenike ali umetnike? Je razmnoževanje stvar osebne odločitve ali evolucijske nuje? Naj bo odločitev naravnana na preživetje v času atomskega opustošenja ali na vzpostavitev civilizacije po njem? Kako ohraniti integriteto, človečnost in sočutje, če je vnaprej jasno, da bodo morali nekateri umreti, če naj drugi preživijo?

Posebej zanimiva je nadvsebinska dimenzija oz. širši kontekst: učitelj (tj. stvarnik) je tisti, ki določa pravila igre in si jemlje predkupno pravico do odločanja o življenju in smrti. Vendar je tako kot vsi sodelujoči tudi sam podrejen lastnim željam, subjektivnim merilom in nazoru, to pa nujno vodi v skušnjavo, da bi z vnaprej pripisanimi vlogami (tj. brez dejanske možnosti svobodne izbire) zmanipuliral pravila ter prikrojil izid dogodkov predvsem sebi v prid. Kakšna je potem njegova vloga? Ali so potemtakem prav etični standardi in vrednote tisti, ki naj opredeljujejo prihodnost ljudi?



Roko na srce: osvežujoča premisa intrigantnega filma je veliko bolj posrečena od njene izvedbe (to pripisujem neizkušenosti režiserja in produkcijskim zmožnostim, medtem ko se nad eksotično scenografijo nikakor ne pritožujem) in kar zadeva prepričljivost ter igralske performanse, ni zaznati hudih presežkov — a vendarle je projekt vreden pozornosti in cineastičnega spomina. Sicer ne gre za prikaz dejanskega (oz. celo na nekaterih resničnih dogodkih osnovanega) psihosocialnega poskusa kot odlični Hirschbieglov Das Experiment (2001) ali za brutalno generacijsko družbeno-kulturno alegorijo kultnega Fukasakujevega Batoru rowaiaru (2000); ne premore karakterne napetosti, krvave eksplicitnosti in metaforičnosti Natalijeve Kocke (1997) ter prispodobe uničevalno samozadostnega mikrokozmosa Boyleove Obale (2000); in bržčas se univerzalnih družbeno-političnih vprašanj ne dotika tako simbolno artikulirano kot legendarni Brookov Gospodar muh (1963). Vendar se (mi) zdi pomembno nekaj drugega: usmerjenost na miselno stimulacijo ciljne skupine adolescentov, ki so v mladih letih še iskreno angažirani pri ustvarjanju moralnih sodb, razpravi o eksistencialnem smislu in človeških normativih ter strastnem zagovarjanju lastnih načel in uravnovešenega principa pravičnosti. Pozneje se namreč vse preradi prepustimo miselni lenobi, oportunizmu, privzgojenim predsodkom, hinavstvu in udobni navajenosti na navidez usojeno nespremenljivost — ter sčasoma pozabimo na vse tisto, kar zares šteje.

Ni komentarjev:

Objavite komentar