20. mar. 2014

47 Ronin (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

O filmu sem mogel še pred ogledom brati vse najslabše: katastrofalna produkcija, previsoki stroški, ponesrečeno tempirana promocija in posledični finančni flop (domnevna izguba 175 milijonov naj bi skoraj ohromila studie Universal Pictures), večkratno prestavljanje in zamude postprodukcije, naknadna snemanja, sinhronizacija in obdelava materiala, neskončne predelave scenarija Chrisa Morgana (enega od avtorjev dirkaške franšize Hitri in debilni, če je to sploh kakšna referenca) in Hoseina Aminija, obupno cincanje in kronično pomanjkanje vizije režiserskega začetnika Carla Rinscha (nikad čuo zanj, gre namreč za njegov celovečerni prvenec) — za nameček pa je tukaj še shakespearski glumaški virtuoz Keanu 'Bukovo Poleno' Reeves v eni osrednjih vlog. Zakaj se potemtakem sploh lotevati tako sila (ne)obetavnega umotvora?



Prvič, ker so mi arhetipske zgodbe o odpadniških samurajih oz. brezčasne pripovedi o pravičnosti in časti načeloma všeč. Dežela vzhajajočega sonca ponuja univerzalne, malodane starogrško-gledališke motive človeškega prizadevanja po moralnem ravnovesju in duhovnem zorenju, iz katerih častitljive zapuščine so se rodili marsikateri poznejši filmski podžanri in zvrsti (med drugim špageti vestern). In drugič, ker me je mučila sprevržena infantilna radovednost, ali lahko — kar zadeva interpretacijo vzhodnjaških legend in azijske mitologije s strani čezlužnikov — kdo posname še bolj neartikuliran in zaudarjajoč dingov iztrebek od RZAjevega Moža z železnimi pestmi (2012). Odgovor na to dilemo se k sreči glasi: pravzaprav ne. Žal pa se je tudi to izkazalo za slabo tolažbo. Mlačna mešanica melodramatičnosti Zwickovega Poslednjega samuraja (s Tomčijem Kurčijem) ter s plastično CGI grafiko (večkrat neutemeljeno) podprte fantazijske akcijade sicer prinaša dramatizacijo ene največjih japonskih legend o kodeksu časti bushidō oz. literarno pripoved poševnookih o slavnem maščevanju 47 roninov (四十七士) za onečaščenje in smrt njihovega fevdalnega gospoda Asana Naganorija po krivdi častihlepnega vojaškega plemiča Kire Jošinake. Vendar je ta tradicionalna premisa "nadgrajena" z diabetično zgodbo o prepovedani ljubezni med japonsko plemkinjo in gaidžinom (whoa), ponižnem boju za čast rasno mešanega, izobčenega rad-bi-bil-Rambo pritepenca med čistokrvnimi samuraji, siloma prikazanimi grotesknimi bitji iz mitologije rižojedih in borilno-akcijsko komponento maščevalnega pohoda, ki skuša biti v nekaterih scenografskih izsekih podobna Piratom s Karibov (nekajkrat se celo trudi z nekakšnimi neposrečeno razbremenilnimi humorističnimi vložki), ozaljšano s posebnimi učinki umotvorov v slogu "Van Helsing sreča Mortal Combat".



Mar torej v tem filmu ni dobro ničesar™ ali kaj? Mhja. Določene kvalitete po mojem vendarle ima. Brez slabe vesti bi lahko pohvalil kinematografijo večkratnega Ridleyjevega snemalca Johna Mathiesona (Gladiator, Hannibal, Kingdom of Heaven), dinamično montažo starega mačka Stuarta Bairda (Superman, Lethal Weapon, Casino Royale, Skyfall), barvito kostumografijo priznane Penny Rose (Pirates of the Caribbean, King Arthur, The Lone Ranger) in vzdušno glasbo mladega britanskega skladatelja Ilana Eshkerija (Layer Cake, Kick-Ass). Razen tega za zmerno gledljivost povečini skrbijo poistovetljivi japonski igralci (zanimivega Hirojukija Sanado smo kot kapitana Kanedo videli v odlični Boyleovi psiho-vesoljščini Sunshine), ki kljub trhlemu scenariju in ušivi karakterni zasnovi iz svojega performansa izvlečejo kar največ. Razen tehnikalij je vse drugo vredno instantnega konzuma in takojšnje pozabe.

Ni komentarjev:

Objavite komentar