14. mar. 2014

Ōdishon (1999)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Besede ustvarjajo laži, bolečini pa lahko zaupaš.

Slavni, često kontroverzni in vselej provokativni japonski auteur Takaši Miike je enega svojih najprepoznavnejših filmov (s scenarijem Daisukeja Tengana) posnel po istoimenskem romanu rojaka Murakamija — pa ne med knjižnimi molji tistega bolj znanega in priljudnejšega, Harukija (priporočam njegove sijajne povesti Južno od meje, zahodno od sonca, Ljubi moj sputnik ter Kafka na obali), temveč njegovega malce mlajšega sodobnika Rjūnosukeja Murakamija: kompulzivnega literarnega raziskovalca družbenih tabujev, zločestih plati duševnosti in morbidnih spolnih ekscesov.

Mučno psihoseksualno zgodbo o nedoumljivo krutih dejanjih nekdanje baletke Asami (Eihi Šiina) včasih primerjajo z motivi arhetipsko zlohotnih, s preteklostjo obremenjenih in brazgotin polnih, obsesivnih ženskih figur, ki zastrašujejo, mučijo, pohabljajo in kastrirajo moške; kot denimo v razvpitem Reinerjevem trilerju po Kingovi povesti Misery (1990) ali v legendarnem Ai no korîda oz. Cesarstvu čutil (1976) režiserja in scenarista Nagisa Ōšime (umrl je leta 2013) in podobnih. Osebno menim, da je ozadje Miikejeve visceralno šokantne zgodbe nekoliko kompleksnejše in da njena strašljivost ne izvira iz eksplicitnosti (ki je pravzaprav ni veliko), temveč iz neotipljivih, širše zaznavnih motivov nadzavesti dežele rižojedih, spreminjajočih se relacij med spoloma in njihovih kolektivnih strahov — izhajajočih iz bojazni in negotovosti družbene preobrazbe nekdanje tradicionalistične, srednjeveške kulture gejš in samurajev v moderno, etično neobvladljivo, liberalno in kaotično, z zahodnjaško svobodomiselnostjo prežeto deželo vzhajajočega sonca.



Miikejeva Avdicija (オーディション) seveda ni torture porn. Videti je, da imajo določeno težo nekateri simbolični poudarki (ali pa jih najbrž v filmu sploh ne bi bilo): protagonistovo pitje alkohola (ki zamegli percepcijo in izkrivi moralo) ter njegovo posledično fantaziranje o idealni, ubogljivi ženski; srhljivo premikajoča se vreča z usmiljenja vredno, pohabljeno vsebino, metafora za potlačeno duševnost; odrezano stopalo, podaljšek telesa ter prispodoba sredstva za "moško tekanje naokrog" oz. nezvestobo; ter odrezani jezik kot organ govora in ustvarjanja laži, uho kot sposobnost slišanja resnice in prst kot čutilo tipa, analogija intime in spolnega stika. Še pomembnejše dramaturško sredstvo je preskok naracije v lynchevsko-boschevsko sanjsko pokrajino sadističnih grozot oz. morasto izkrivljene seksualne blodnje protagonista (takoj po katarzičnem občevanju med njima), ki dajejo slutiti, da se grozljivi epilog odvije zgolj v njegovi prestrašeni domišljiji — ali pač? Morebitna freudovska razlaga bi lahko lik Asami upravičevala le kot personifikacijo Japončevih želja o "popolni soprogi"; njena dejanja pa se potemtakem kažejo kot alegorija predstave o moško-ženskih odnosih oz. psihosocialni upor nežnega spola zoper šovinistične težnje patriarhalne nadvlade, ideološke zgodovinske neenakosti in seksualne zlorabe. Iz njegove perspektive je ta namišljena ženska figura estetizirano zlo, izraz njegovih strahov pred utesnjenostjo in civilizacijskimi sponami monogamnega odnosa (verjetno kot nezavedna predstava njegovega prejšnjega zakona) ter lastnih protislovnih občutkov krivde: soproga ga bo mučila, obsedeno ga bo želela imeti zase in mu prepovedovala stike z drugimi ženskami (tj. simbolično onesposobila noge), sicer bo sledila neizogibna (telesna ali psihosomatska) kazen.

Nisem občutila nezadovoljstva, saj sem bila ves čas nesrečna.



Pomenljiva je preobrazba eterične, v belo odete Asami (prispodoba nedolžnosti prihodnje neveste, drugod v Aziji tudi barva žalovanja in simbol smrti) v strašljivega angela maščevanja z usnjeno sadomazohistično opravo in z jekleno klavirsko struno v gumijasto orokavičenih dlaneh. (Po prvi melodramatični polovici se zgodba stopnjuje v nadrealistično grozo.) Japonska urbana mitologija in kolektivna nadzavest sicer prinašata arhetip pošastne ženske z groteskno prerezanimi usti (Kuchisake onna), ki jo je mož izmaličil in se iz sveta mrtvih vrača kot maščevalna prikazen (v filmskem svetu bržčas parafrazirana tudi v grozljivkah o duhovih tipa Tôkaidô Yotsuya kaidan ali Ringu ali Ju-on in podobnih); kaže se kot paradoksalno občutenje kolektivne (moške) krivde ter antiteza seksualnega fetiša uniformirane šolarke, s katerim ta nenavadna kultura značilno kompenzira družinske frustracije in travme.

Miikejeva stilistična subverzija je bila deležna velike pozornosti kritiške javnosti in film je prejel nekatera prestižna filmska odličja; kmalu pa med skupnostjo zvestih pristašev prerastel v sodobni kult. Bizarno doživetje ne sodi ravno med prijetne filmske izkušnje, a je kljub temu vredno večkratnega ogleda.

Kiri, kiri, kiri ...

2 komentarja:

  1. Opa, classy.
    Zelo kompleksen film na idejnem nivoju. Poln simbolike. Že dolgo je minilo od zadnjega ogleda, a vem da sem se po drugem ogledu nekaj časa ukvarjal z moževo izkrivljeno percepcijo in mislijo, da sploh nismo videli pravo Asami.

    Fino branje. Hvala lepa.

    OdgovoriIzbriši
  2. Prosim. :) Tudi jaz to razumem podobno oz. je ta interpretacija tudi sicer pogosta, kolikor berem drugod: Asami na koncu ni resnična, gre za njegovo izkrivljeno dojemanje ženske oz. skrajno pretirano percepcijo (v resnici se boji se znova poročiti, vendar mu poželenje malce zamegli razum, po prestani noči pa vidi stvari malo bolj realno). Resnična Asami je tista, ki pride na avdicijo in se dobiva z njim v restavraciji (oz. verjetno potem tudi spi z njim -- ali pač?), vse drugo pa je domnevno plod domišljije oz. sanj.

    OdgovoriIzbriši