28. mar. 2014

Snowpiercer (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Južnokorejski scenarist in režiser Joon-ho Bong si je z le nekaj dosedanjimi projekti zagotovil status filmskega mojstra med kritiško srenjo in občinstvom povsod po svetu; če omenim samo tri najslavnejše Memories of Murder /Salinui chueok (2003), The Host /Gwoemul (2006) ter Mother /Madeo (2009). Njegovi filmi so značilno unikatni, osvežujoče eksplicitni (beri: nasilni), pripovedno in karakterno surrealistično bizarni ter pomenljivo družbenokritični: doslej preprosto še ni razočaral. Dodajmo k temu še producentski podpis njegovega nič manj priznanega rojaka Chan-wooka Parka, slavnega avtorja maščevalne trilogije Sympathy for Mr. Vengeance /Boksuneun naui geot (2002), Oldboy /Oldeuboi (2003) ter Sympathy for Lady Vengeance /Chinjeolhan geumjassi (2005), njegovega spretnega snemalca Kyung-pyoja Honga (The Brotherhood of War /Taegŭkki Hwinallimyŏ) ter zahodnjaško zvezdniško igralsko zasedbo (Chris Evans, Tilda Swinton, Jamie Bell, Ed Harris, John Hurt, Octavia Spencer, Ewen Bremner, Kang-ho Song) — pa je jasno, da so visoka pričakovanja ob njegovih umotvorih upravičena.

Po grafičnem romanu Le Transperceneige iz leta 1982 (francoskih stripovskih avtorjev Jacquesa Loba in Benjamina Legranda ter ilustratorja Jean-Marca Rochetta) posneta zgodba samo po zunanji formi deluje kot temačna postapokaliptična, retrofuturistična, tematsko nekoliko steam-punkovska znanstvenofantastična distopija (nekakšna kontekstualna mešanica filmov Dark City in Brazil).



Zadnji preživeli po ekološki kataklizmi leta 2014, ki je zaradi človekove arogantne nepremišljenosti ovila planet v smrtonosen ledeni objem, na vrhunskem neprebojnem vlaku Snowpiercer — opremljenim s skrivnostnim "neskončnim" pogonom — 17 let pozneje brez prestanka drvijo skozi zasnežena prostranstva na krožni poti po svetu. Zunanje temperature in vremenske razmere ne omogočajo preživetja; vlak pa je samozadosten tehnološki čudež, od lokomotive proti repu socialno razslojen na ločene družbene razrede potnikov, ki imajo vnaprej določeno ekonomsko-proizvodno funkcijo. Spredaj so bogati in pomembni (strojevodja je sam genialni izumitelj "svetega" motorja in "bog" mikrokozmosa železniške kompozicije, nekdanji industrialec Wilford), v zadnjih vagonih pa životarijo lačni, umazani, trpinčeni deprivilegiranci (na vlak so se vkrcali brez vozovnice in po naključju, zato nimajo nikakršnih pravic) pod neformalnim vodstvom starega modreca Gilliama. Za hrano dobijo neužitne želatinaste beljakovinske ploščice, skrbno racionalizirane glede na število ljudi (zato jih "oblasti" nenehno preštevajo), od časa do časa pa proti konici vlaka brezčutna ministrica Masonova odpelje nekaj majhnih otrok, kakšnega umetnika ali posebej spretnega obrtnika med sodrgo "nedotakljivih", in tako odpeljanih njihovi svojci nikoli več ne vidijo. Vsakršen odpor proti "režimu" je bil dotlej zadušen in varnostni sistem učinkovito preprečuje prehod iz vagona v vagon; vendar je peščica upornikov pod vodstvom neustrašnega Curtisa odločena, da bo "revolucija" tokrat uspela in da se bodo skozi vojsko z rezili in puškami oboroženih čuvajev siloma prebili do vrhovnega vodje.

Težko bi bilo bolj očitno, da gre za orwellovsko alegorijo razrednega boja in kritiko etike absolutističnega vladanja (razvpita Živalska farma je bila s svojo kontroverznostjo v njegovem času dokaj mlačno sprejeta), ki z dvomljivo legitimnim "ekonomskim ravnovesjem" in "premišljeno rabo virov za preživetje" (beri: Soylent Green ter Cloud Atlas in podobne metafore) oportunistično upravičuje lastno oblast ter vzdržuje obstoječe stanje. Ne gre toliko za prispodobo kapitalistične paradigme (vsiljene tudi Južni Koreji), kot za kričečo analogijo tiranskega samodrštva, utelešenega v militaristični hierarhični ureditvi, ki svojega "ljubljenega vodjo" časti po božje. Koga in kaj konkretno je imel Joon-Ho v mislih, najbrž ni posebna uganka: dovolj je, če se od Južne Koreje ozremo na njeno severno sosedo in sociopatskega blazneža v njenem političnem vrhu. (In še marsikoga marsikje.) Vendar je film bolj pretanjen in se ne poslužuje neposrednih vzporednic (če odštejemo korejske protagoniste in režim nekakšne dvojezičnosti na vlaku), temveč se večplastno osredotoča na moralno in civilizacijsko plat filozofije vladanja. Med "vrhom" in "dnom" družbe obstaja tajni dogovor in celo poteka nenehna komunikacija, ki opredeljuje sistem oblasti (Wilford in Gilliam sta nekakšni zrcalni podobi moralne avtoritete, dve plati istega kovanca); znotraj tega sistema so stvari determinirane in nespremenljive. Vse, kar ostane, je odvračanje pozornosti in zabava za množice, ki naj v prizadevanjih po boljšem življenju in lojalnem služenju oblastem iščejo smoter lastne eksistence — tudi za ceno trpljenja enih in zdolgočasene podrejenosti vrhovnim načelom drugih. K sreči ima epilog pripravljen odgovor na navidez nerešljivi fatalizem: popolno rušenje samega sistema, z njegovimi organizacijskimi nosilci vred; vprašanje je le: kdo in kako? In ali bo ta prevratnik dovolj neomajen, da ne bo podlegel moralni kontaminaciji taistega sistema?



Vizualno, scenografsko in tehnično mu ni mogoče veliko očitati, film je naravnost spektakularen; tudi predstava vseh osrednjih likov je razmeroma prepričljiva. (Chris Evans nekajkrat zanimivo spomni na podobne motive in odločitve svojega lika v Boyleovem Sunshine.) Malce me je zmotila le občasna scenaristična in karakterna nedoslednost (bržčas posledica rezov, ki jih je za zahodnjaško inačico od Bonga menda zahteval Harvey Weinstein), komajda prikrite dramaturške luknje, ceneno krvava akcijska mašila in stripu sicer zvest kontekst, ki pa znotraj zaokrožene filmske celote deluje zmedeno in razpršeno (z drugimi besedami: poznavanje stripa močno olajša dojemanje zgodbe); to pa vodi v neenakomerno dinamiko ter čudaško zmes umetniškega surrealizma in groteskne politične satire. Simbolni motivi, ki v grafični podobi delujejo estetsko in zanimivo, tukaj puščajo vtis nedorečenosti. Film pač ni strip (kot tudi ne knjiga) in celo za ceno potvarjanja ter priredbe osnovne premise običajno zahteva nekatere odmike od avtorske zasnove. Joon-ho Bong se je vnovič odrezal sijajno in v filmu pustil svoj prepoznavni pečat (in jaz sem tudi sicer velik ljubitelj stripovske umetnosti), a se ne morem znebiti vtisa, da bi bilo lahko (še) bolje.

Saj pravim: pričakovanja so bila visoka.

Ni komentarjev:

Objavite komentar