24. mar. 2014

The Birds (1963)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Brez skrbi: ni, da bi odslej razpredal le še o Hitchcockovih filmih. Tako je naneslo po naključnem vnovičnem ogledu, saj nacionalka prav v tem času (ob sobotah zvečer) predvaja serijo njegovih najslovitejših del; in zato, ker se po istoimenski kratki pripovedi britanske pisateljice Daphne du Maurier posneti Ptiči (ter verjetno še marsikaj poznejšega) tematsko in simbolno pomenljivo navezujejo na njegov Psycho (1960), o katerem sem pisal pred kratkim. Ta metaforična povezava se v najbolj neposredni smeri kot libidinalna rdeča nit vleče od konice noža, s katerim zlovešča silhueta izza polprosojne kopalniške zavese neusmiljeno zabada Janet Leigh pod prho, do krvavega kljuvanja galebov in vran, ki podobno trgajo meso s prestrašene protagonistke (in drugih likov) v Ptičih. Če so bile nagačene sove in šoje na steni Normana Batesa freudovska analogija za motrenje ter nesnovno kontrolo s strani mrtve matere (v obliki njegove patološko podvojene duševnosti), potem so agresivne ptičje jate nad kalifornijskim zalivom Bodega Bay fizična manifestacija ženske ali materinske zlonamernosti: posesivnosti, bolestnega ljubosumja, rivalstva, strahu pred zavrnitvijo in potlačenih spolnih frustracij. Njihovi kljuni so kot ostre konice čustvenega in psihološkega pritiska odraslih (ki so ga najpogosteje deležni otroci), njihovih zločestih namer, ciničnih pripomb, sarkazma, opravljanja in psihosocialne kompenzacije lastnih bojazni.



Nedoumljivo napadalni ptiči so značilno hitchcockovska prispodoba za udejanjeno (samo)uničevalnost čustvenih napetosti, ki nastopijo z vdorom zapeljive vsiljivke Melanie Daniels (Tippi Hedren, mati tedaj komaj 6-letne Melanie Griffith) v okrnjeno družino, v kateri je starejši sin Mitch Brenner (Rod Taylor) prevzel simbolično vlogo pokojnega očeta (svojo čustveno odtujeno mater med gospodinjenjem naslavlja z "ljubica" in "draga"). Melanie in Mitch se vzajemno privlačita že od prvega slučajnega srečanja v trgovini z živalmi (papagajčki agapornis oz. "lovebirds" kot hudomušna besedna igra njunih seksualnih želja in personifikacija ujetnikov v "kletki" utesnjujočih medsebojnih odnosov), a takoj vzpostavita tudi nasprotje interesov; ona si želi neobvezujočega, svobodomiselnega odnosa z moškim, on pa ne kaže pretirane vneme, da bi trajno zapustil mater (Jessica Tandy) in mlajšo sestro (Veronica Cartwright). Razen tega Melanie nezavedno pogreša zaščitniško starševsko ljubezen; njena mati jo je zapustila že v otroštvu in tega očitno še ni prebolela. Do sklepne katarze ter epiloga začasnega miru pred pernatimi pošastmi, ko se je vsakdo prisiljen sprijazniti s svojo dvojno vlogo (družina ostane skupaj, Mitch dobi ljubico zase, Melanie pa v Lydii prepozna nekakšno nadomestno mater), se skozi zgodbo vrstijo čedalje grozljivejši in bolj množični napadi obmorskih ptic, ki navidez nimajo povoda ali dejanskega vzroka. Ali pač?*

You need a mother's care, my child. —Not my mother's. —Oh, I'm sorry. —What have you got to be sorry about? My mother? Don't waste your time. She ditched us when I was eleven and ran off with some hotel man in the East. You know what a mother's love is. —Yes, I do.



Galeb prvič napade svetlolaso Melanie že v čolnu, ko se približuje pomolu, kjer jo čaka Mitch; prispodoba za nezaupanje in ljubosumje, ki začenjata najedati šolsko učiteljico (in nekdanje Mitchevo dekle) Annie Hayworth, s katero sta se predtem spoznali. (Zablodeli galeb se pozneje zaleti tudi v njena vhodna vrata, kmalu po telefonskem pogovoru Melanie z Mitchem, ki mu navidez sprijaznjena Annie nehote prisluškuje.) Po družinski večerji tudi Mitch opazi zbirajoče se krokarje na bližnjem daljnovodu, manifestacijo materinega naraščajočega nelagodja ob navzočnosti tujke, ki se resno zanima za njenega sina. Prvi večji napad se zgodi pri Brennerjevih tisti večer, ko naj bi Melanie prenočila pod njihovo streho; kot kakšno utelešenje materinih prizadevanj, da bi preprečila sinov spolni stik in čustveno navezanost na drugo žensko. (Mrtvi sosed z izkljuvanimi očmi jo spomni na pokojnega soproga, nemara celo vzbudi občutek krivde in dilemo, ali je njegovo smrt vsaj deloma povzročila sama.) Napad ptičev na otroke v šoli je posledica že polno razvnetega, maščevalnega ljubosumja razočarane Annie (ki se tedaj dokončno zave, da je za vselej izgubila Mitcha); sledi pa pustošenje galebov po vsem mestu in ognjena nesreča na bencinski črpalki, uničevalno udejanjenje predsodkov in zločestih misli žensk lokalne skupnosti (ena od njih celo očita Melanie, da je "zlobna" in da je ona "povzročila" ptičjo apokalipso), ki v prihodu čedne prešuštnice vidijo morebitno grožnjo zase in svoje družine. (Poznejšo smrt Annie pred lastnim pragom je mogoče interpretirati tudi kot samomor, saj je ptičji bes "priklicala" sama.) Končni napad na hišnem podstrešju Brennerjevih (zgornja raven Hitchcockove hiše kot prispodoba za lacanovski super-ego) je kot utelešenje Lydiinega obupa in resignacije odkrito uperjen proti sami Melanie; ptiči jo poškodujejo in bi jo najverjetneje pokončali, če se ne bi vmešal Mitch — moški, ki z brezkompromisno odločnostjo prekine verižno reakcijo estrogenskih obračunavanj. Krhko ravnovesje moči je za zdaj vzpostavljeno (ptiči se nazadnje umirijo) s spoznanjem vseh, da morajo vsak zase prevzeti nove vloge in odgovornosti ter sprejeti nekoliko spremenjene odnose. Moški v patriarhalni, zaščitniški vlogi odgovornega "starša" kot katalizator maligno razjedajoče ženske energije? Je to Hitchcock sam ali pa nam sporoča, kako je tak očetovski lik pogrešal v mladosti? (Njegov oče je za kroničnim pljučnim emfizmom umrl, ko je bilo Alfredu 15 let. Je za njegovo prezgodnjo smrt nezavedno krivil mater?)
* Op. Hitchcock je med drugim skoval sloviti izraz "MacGuffin" za filmske pojme, like in predmete, ki v zapletu (običajno trilerja) sprva odvračajo pozornost od pravega pomena; slednjič pa se izkaže, da je poudarek in sporočilo čisto drugje. Zakaj ptiči napadajo, je tukaj povsem nepomembno, saj gre v resnici zgolj za prispodobo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar