10. mar. 2014

The Da Vinci Code (2006)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Prvi film iz franšize Rona Howarda se mi zdi eden tistih, ki so vsaj tako posrečeni kot knjiga, po kateri so posneti. Kar pa v tem primeru niti ni posebej silen dosežek, glede na to, da je (A) slavni ameriški pisun Dan Brown zadevo bolj ali manj prepisal (ali pa se vsaj močno zgledoval in krepko zajemal navdih) od sijajne senzacionalistične knjižne špekulacije Sveta kri in sveti gral (The Holy Blood and the Holy Grail) avtorjev Michaela Baigenta, Richarda Leigha in Henryja Lincolna, ter da je (B) že istomenska knjiga napisana v moteče scenarističnem oz. filmsko predstavnem slogu. Ne spomnim se nobenega drugega romana, ki bi imel tako dinamičen pripovedni lok s kratkimi poglavji (podobnimi filmskim prizorom), ki bi tako vizualno ponazarjali napeto dogajanje. Dan Brown je knjigo očitno pisal z namenom, da jo bodo nekoč prestavili tudi na celuloidni medij; in to se je kajpak zgodilo, pri čemer je vsak, ki je roman bral, komajda deležen kakršnegakoli presenečenja, vznemirljivega odkritja ali kurje filmske polti. Skratka, še nikoli se mi ni kakšen film zdel tako predvidljivo identičen knjižni izkušnji o dotični zgodbi oz. do kadra natančno posnet tako, kakor sem si razplet dogodkov zamišljal med branjem Da Vincijeve šifre. Ali je to dobro ali ne, naj se odloči vsakdo sam. Osebno se mi zdi, da mora film prirediti, nadgraditi in/ali oplemenititi literarno premiso — sicer lahko bržčas kar lepo ostanemo za papirnatimi stranicami knjige.



Tokrat dolgolasi Tom Hanks, velika ikona sodobne ameriške kinematografije, se mi tukaj (izjemoma) ni zdel posebej všečen; odločitev o castingu okroglooke Audrey "Amelie" Tautou je pa sploh oportunistična, saj gre preprosto za eno najbolj priljubljenih in prepoznavnih francoskih igralk (pretežni del filmskega dogajanja se namreč odvija v Parizu). Intenzivne vzajemnosti in otipljive kemije med njima ni zaznati (ne gre za ljubezensko zgodbo, govorim o osnovni glumaški interakciji), med drugim verjetno tudi zato, ker za kaj takega ni časa, saj pajdaša po sili razmer večinoma bezljata od točke A do točke B. Še dobro, da zatikajoči se ritem dogajanja spremlja spevna Zimmerjeva glasbena podlaga in dialoge popestri vselej zanimivi stari maček Ian "Gandalf" McKellen; vsekakor pa gre med igralsko postavo omeniti tudi odličnega Paula Bettanyja (srečni bastard je poročen z Jennifer Connelly) kot fanatičnega operativca tajne cerkvene organizacije Opus Dei, bledoličnega Silasa, verjetno najboljši lik v Brownovi zgodbi.
Ker ga nista režiral niti David in niti Oliver in ker ga je režiral Ron Howard, so posledice jasne. To je pač film, ki knjigo le oblizne. Le povoha. Le na hitro poseksa. Film brez dinamike, dramaturgije, napetosti in mistike. Film brez smisla za ritem, dialoge in igralske kreacije. To je seveda slabo, saj knjiga, kot je Da Vincijeva šifra potrebuje dolge predigro, masažo in neskončne poljube. —Iztok



Zmerno zabavno popkornovsko doživetje je sicer na nekaj stopenj višji ravni od "rad-bi-bil-Indiana-Jones" skrpucal tipa Turteltaubova franšiza National Treasure s Cagavim Nikolajem (če je kaj takega sploh mogoče); vendar s preračunljivo zvezdniškimi obrazi in z nekako prisiljeno akcijsko komponento (ki se je praktično ne da odmisliti, saj jo je predvidel že avtor romana) zmanjšuje vrednost tistim vsebinsko kontroverznim in z zgodovinskimi dejstvi podkovanim elementom, ki v zgodbo o iskanju svetega grala vnašajo avtentičen suspenz in (kljub za lase privlečenim argumentom) rumeni pridih največje svetovne zarote vseh časov.

8 komentarjev:

  1. Bljak! Meni res zanič, ampak ok, Angeli in Demoni še večje skropucalo. Priznam pa, da sem knjigo pogoltnil najhitreje do sedaj.

    OdgovoriIzbriši
  2. Saj vem, ampak kot veš, skušam videti tudi tehnične in obrtne elemente, režijo in vizualizacijo in take reči. Scenarij tudi mene ni ravno navdušil, sem pa že videl tudi kaj slabšega, posnetega po knjigi.

    OdgovoriIzbriši
  3. Totalni drek od filma. Pa dolgočasen na polno. National Treasure za oskarja v primerjavi z njim. Angeli in demoni dosti boljši.

    OdgovoriIzbriši
  4. Gartner z gartnerizmi™ nikoli ne razočara.

    OdgovoriIzbriši
  5. p.s. Pa mimogrede, ti dosledni in artikulirani filmski genij, dal si mu oceno 3/5, kar se mi zdi za "totalni drek od filma pa dolgočasen na polno" relativno veliko (oz. si dal Angelom in demonom, ki so po tvoje "dosti boljši", samo eno oceno višje). Je pa res, da si bil nad tisto infantilno poenostavljeno akcijsko kopijo tisočerih drugih filmov z Nicolasom Cageom navdušen kot majhen otrok (z downovim sindromom). Eh, ja.

    OdgovoriIzbriši
  6. Knjig nisem prebral, moram pa reči, da so mi je bil Angels and demons boljši film.

    OdgovoriIzbriši
  7. Meni, kolikor se spominjam, je bil vsec le Bettany (ter seveda vecni McKellen). Vse ostalo slabo. Je pa vizualizacija res ok, pa tudi glasba verjetno. Vsaj glede na ime, v spominu je nimam.

    OdgovoriIzbriši
  8. Glasba je fenomenalna. Sicer pa film za pogledat in pozabit.

    OdgovoriIzbriši