6. mar. 2014

Vertigo (1958)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Slovito Vrtoglavico mojstra Hitchcocka, posneto po scenariju Aleca Coppela in Samuela A. Taylorja (po predlogi romana D'entre les morts knjižne naveze Boileau-Narcejac oz. francoskih avtorjev literarnih kriminalk Pierra Boileauja in Pierra Ayrauda), štejejo med njegova najbolj dovršena dela in celo med najboljše umotvore cineastične zapuščine sploh. Film, ki je za vse večne čase ustoličil tedaj prelomni fotografski učinek (iznašel ga je pomožni snemalec Irmin Roberts) vzporednega zumiranja s kamero na tirih (dolly zoom oz. vizualno izkrivljenje perspektive, ki z groteskno odmikajočimi se snemalnimi koti odraža mučno utesnjenost, nelagodje, preganjavico, neuravnovešenost in norost protagonista), je po štirih desetletjih doživel težko pričakovano tehnično prenovo slike in zvoka ter prenos na 70-mm format DTS (podoben izvirnemu sistemu VistaVision), pozneje v digitalizirano različico za domači DVD predvajalnik, leta 2012 pa je v modrožarkovni izdaji pristal v antološki zbirki Alfred Hitchcock: The Masterpiece Collection.

V svoji osnovni premisi se nenavadno mistična zgodba predstavlja kot kriminalni triler s presenetljivim preobratom; a seveda Hitch ne bi bil tak, kakršnega poznamo (tj. z nadzorom in s hladno platinastimi blondinkami obsedenega, posesivnega, manipulativnega, čudaškega in genialnega režiserskega debeluha), če stvari ne bi bile malce več od tistega, kar se gledalcu kaže na prvi pogled.

John Scottie Ferguson je upokojeni detektiv, ki trpi za hudo obliko akrofobije. To je spoznal šele pred kratkim, ko je v primeru izgubil partnerja. Strah pred višino je tako močan, da se človek ne more povzpeti niti na metrski stol. Upokojitvi ne more ubežati. Sedaj, ko ima Scottie precej prostega časa, ga za uslugo prosi stari znanec. Scottie se ponovno prelevi v detektiva, tokrat zasleduje Madeleine, mično dekle, ki pa je kot kaže obsedena z več kot sto let mrtvo žensko. A bolj ko Scottie zasleduje Madeleine, bolj on postaja obseden z njo. —PaucStadt

Kakor piše že blogerski kolega zgoraj, je Vrtoglavica predvsem prispodoba obsesivnosti ter študija patološkega (nezavednega) prenosa identitete (sijajno prikazanega tudi v poznejšem liku Normana Batesa) in psihosocialne kompenzacije prvinskih instinktov. Vprašanje je le, ali Hitchcock skozi film zgolj sublimira lastne frustracije (podobno kot eksistencialno zavrti Ingmar Bergman ali paranoični Stanley Kubrick ali nevrotični Woody Allen in marsikateri drug pravoverni filmski auteur) ali pa želi arhetipske motive in freudovske travme tudi trajno vsaditi v sporočilnost kinematografije iz nekega obdobja, ko je ta začela doživljati korenite spremembe. Produkcijske pritiske je Hitchcock tedaj gotovo že čutil; na prehodu v Novi Hollywood je industrija kontrakulture — spodbujena s francoskim novim valom, italijanskim neorealizmom in drugimi sodobnimi vplivi — zahtevala trendovsko subverzivne, surove zgodbe in avtentične like, s katerimi bi se poistovetilo tudi liberalno mlajše občinstvo. Temu se je Hitchcock upiral z avtorsko vizijo in artikuliranim ustvarjalnim slogom, ki ni prenesel kompromisov ter oportunizma, zato je veljal za kontroverznega in čudaškega (beri: težavnega). Na veljavi je v resnici začel pridobivati šele (veliko) pozneje, z vztrajnim grajenjem statusa pri nekaterih pomembnih kritiških medijih tipa Cahiers du cinéma.



Hitchcock se pogosto in strastno posveča voajerizmu (nemara najbolj odkrito v Dvoriščnem oknu z Jimmyjem Stewartom in Grace Kelly): pritajenemu zasledovanju protagonistov (običajno žensk), s čimer daje pripovedi svojevrsten nadpomen in meta-perspektivo oz. ji dodaja zorni kot tretjega opazovalca — ki ni nič drugega kot percepcija samega gledalca oz. slehernika, živečega sredi lastnih potlačenih želja in družbeno nesprejemljivih hotenj. (Ali pa se samo Alfredu tako zdi.) Nekdanji detektiv 'Scottie' Ferguson (James Stewart) se ne zaljubi v resnično soprogo svojega znanca oz. pravo Madeleine Elster (Kim Novak), temveč v njej na las podobno, najeto igralko Judy Barton, ki je upodobila ženo bogataša in si je ta priskrbel alibi za njen umor — zaljubi se v idealizirano predstavo ženske ter personifikacijo lastnih želja. (Marmorni lasje, bleda polt in mrzla odmaknjenost so pogost Hitchcockov fetiš in njegovi ženski liki so potem vselej deležni krute kazni.) Tudi ko postane jasno, da je bil žrtev prevare in da je nekdo izkoristil njegove strahove ter telesne hibe (težave s hrbtom), si slepo želi poustvariti (lažno) predstavo o ženski, ki ga je privlačila, da bi tako sprožil katarzično ozdravljenje svojih fobij. Ironično in mojstrsko pa je Hitch prikazal njo, ki se slednjič v še večji meri od Scottieja izkaže za tragičen, sočutno poistovetljiv ženski lik. Želi si, da bi jo imel rad táko, kakršna je v resnici, ne zgolj kot ceneno subjektivno pozunanjenje lastnih želja. Medtem ko ga je iz golega koristoljubja zavajala s ponarejeno identiteto, se je nehote tudi sama iskreno zaljubila vanj; obupano ga prosi, naj jo vendar ljubi, in se je pripravljena preleviti v katerokoli vlogo, da bi si trajno prislužila njegovo naklonjenost.

And then what did he do? Did he train you? Did he rehearse you? Did he tell you exactly what to do, what to say? You were a very apt pupil too, weren't you? You were a very apt pupil!



Primarne argentovske barve, vzdušna glasba in stilizirano eterična vizualizacija direktorja fotografije Roberta Burksa (nepozaben je prizor, ko v snežno Madeleine preobražena Judy izstopi iz sanjsko zelene neonske meglice) so posebne omembe in trajnega cineastičnega spomina vredni. Freudovska simbolika in univerzalni spolni arhetipi značilno spremljajo Hitchcockove projekte na vrhuncu njegovega ustvarjalnega opusa v petdesetih in na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja oz. v obdobju (po mojem skromnem mnenju) njegovih najboljših filmov Strangers on a Train (1951), Dial M for Murder (1954), Rear Window (1954), To Catch a Thief (1955), The Man Who Knew Too Much (1956), The Wrong Man (1956), North by Northwest (1959), Psycho (1960), The Birds (1963) ter Marnie (1964). Skoznje se često razkriva zapletena nrav in nedoumljiva osebnost samega mojstra suspenza.

9 komentarjev:

  1. Malo mi gre v nos, da med tvojimi najljubšimi ni mojega najljubšega. Ampak OK, vsakomur svoje.

    OdgovoriIzbriši
  2. Pravim samo to, da so bila 50. leta njegovo najbolj uspešno obdobje. Filmi so pa seveda tudi pred tem bili sijajni. Ne govorim (nujno) o svojih najljubših. Sicer pa: katerega konkretno misliš? ^_^

    OdgovoriIzbriši
  3. Najbolj mi je dogajal Rope. Taka minimalistična odrska perfekcija.

    OdgovoriIzbriši
  4. Nekdo očitno ne pozna Suspicon, Rebecca, Spellbound in Notorious. Če bi poznal, ne bi pisal bedarij.

    OdgovoriIzbriši
  5. Bravo, Gartner. Niti ene priložnosti ne izpustiš, da ne bi izrecno poudaril, kako ti poznaš VSE filme, ostali pa nimamo pojma. Škoda, da od milijona videnih in opisanih filmov nisi razumel niti enega (oz. si ga razumel po svoje). Pa hvala za pronicljiv komentar.

    OdgovoriIzbriši
  6. Ostali so okej kot lahko berem v komentarjih, skrbiš me ti, saj zate veliki Hitch pred petdesetimi leti očitno ne obstaja.

    OdgovoriIzbriši
  7. Jaz govorim samo o tem, katero obdobje je bilo IMHO njegovo najuspešnejše. Ti pa očitno še vedno nisi pozdravil disleksije.

    OdgovoriIzbriši
  8. Zdravo filmoljub. Predlagam, da se raje, kot z neumnimi komentarji, še naprej raje ukvarjate s filmi. To počnete zelo dobro in z velikim veseljem se bom vracal na vas blog. lp.

    OdgovoriIzbriši
  9. Res je, priznam. In hvala. :)

    OdgovoriIzbriši