11. apr. 2014

Dom Hemingway (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Kriminalna črno-komična drama ameriškega scenarista in režiserja Richarda Sheparda je predvsem navdušujoč igralski tour de force vselej zanimivega Juda Lawa. Postavni Britanec je že zdavnaj dokazal (Gattaca, The Talented Mr. Ripley, Enemy at the Gates, Road to Perdition, Closer, Sherlock Holmes, Side Effects), da ni zgolj še en čeden obraz — in tokrat je to še očitneje kot kdaj prej: rejen, zabuhel obsojenec nasilnih manir, strastnega nagnjenja do visokoletečega besedičenja, z grotesknimi zalizci in s polnimi usti obscenosti, a tudi z velikanskim egom, globoko v vampu tlečim besom in nedoumljivo samovšečnostjo. Dom Hemingway — največja legenda vseh časov med vlomilci v bančne sefe; roparski virtuoz, o katerem bodo zgodovinarji pripovedovali epske zgodbe (tj. po njegovih lastnih besedah). Po odsluženem ducatu let ječe se vrne na cesto, najprej brutalno premikasti drugega moža svoje bivše (zdaj že pokojne) žene, potem pa v spremstvu nekdanjega pajdaša Dickieja (Richard E. Grant) v Franciji obišče vplivnega ruskega kriminalnega botra Ivana Fontaina (Demián Bichir Nájera), ki naj bi mu poplačal zvestobo in velikodušno kompenziral Domov dvanajstletni molk. Hemingway bi lahko tedaj ovadil Fontaina in si s pričanjem zoper organizatorja zloglasne tatvine bistveno skrajšal zaporno kazen: tako vsaj ne bi zamudil ženine smrti, otroštva in odraščanja hčere (Emilia Clarke), sprememb državnega kadilskega zakona, napredka pri tehnologiji varnostnih naprav ter metodologiji vdorov vanje in še marsičesa. Skrivnostni Fontaine je mož besede in Dom je v hipu bogat: a se zaradi njegovega nepredvidljivega, neukrotljivega značaja stvari že takoj tudi izjalovijo in ga odnesejo na druga pota — ko se bo moral odločiti, kaj je pomembnejše: odpuščanje in ljubezen najbližjih ali sanje o obnovitvi kriminalne kariere?

Jude Law je s sijajno ekspresivno guyritchiejevsko karakterizacijo ustvaril všečno-zoprno-ekscentričen lik in do potankosti izkoristil scenaristični material — a resnici na ljubo, slednji ni baš revolucionarno izviren in tudi režija sama po sebi ne prinaša posebnega presežka. Dick Shepard me nazadnje ni ravno navdušil z absurdno poldimenzionalnim lovom na srbskega vojnega zločinca The Hunting Party (2007), kjer je razen nesmisla za politično satiro izkazal tudi popolno nepoznavanje družbenih, kulturnih in civilizacijskih povodov za balkanski konflikt. Drugih projektov ne poznam (in nekaj mi pravi, da ne zamujam veliko), Američan pa je med filmsko srenjo še najbolj znan kot avtor komične nadaljevanke Grda račka (Ugly Betty), ki sem jo prav tako mirno prezrl.



You're nothing but a pestilence, an uphill gardener with a weak chin. You're a filthafising thief, that's what you are. You think you can steal from me? From me? From Dom Hemingway?

Če torej odštejemo briljanten Lawov performans (ne pa tudi nekaterih cenenih dramaturških bližnjic in čudaških pripovednih nedoslednosti), prinaša sarkastični Dom Hemingway solidno značajsko in moralno žanrsko pripoved o izgubljenem času ter iskreni želji po osebnostni preobrazbi, a brez zares trajne cineastične vrednosti. Med tovrstnimi brutalno črnohumornimi umotvori (tokrat v artikulirano britanski produkciji in s sijajno glumaško zasedbo) pa si raje oglejte Glazerjev Sexy Beast (2000) z odličnim Rayem Winstonom in nepozabnim Benom Kingsleyjem.

Ni komentarjev:

Objavite komentar