24. apr. 2014

Frankenstein (1994)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

I do know that for the sympathy of one living being, I would make peace with all. I have love in me the likes of which you can scarcely imagine and rage the likes of which you would not believe. If I cannot satisfy the one, I will indulge the other.

Filmov, v katerih se pojavi ostudni knjižni lik (po epistolarnem gotsko-romantičnem romanu britanske pisateljice Mary Shelley iz leta 1818), iz mrtvih teles sešiti in z elektriko oživljeni stvor doktorja Frankensteina, se je do danes nabralo več kot trideset; prvi je bil v arhaični produkciji ameriških studiev Edison posnet daljnega leta 1910. (Gledaliških predstav in drugih medijskih oblik ne štejem.) Umotvor režiserja in osrednjega igralca Kennetha Branagha je na tem seznamu igranih ali animiranih grozljivk, dram in komedij menda že štiriindvajseti po vrsti; žal pa (po mojem) ne sodi niti v zgornjo polovico kakovostnih priredb tega slovitega literarnega dela.



Branagh, ki (mi) je kot igralec zoprn razmeroma (samo)všečen, je v vlogi režiserja filmskih in gledaliških adaptacij Shakespearovih del briljanten: njegovi filmi Henrik V. (1989), Mnogo hrupa za nič (1993) in Hamlet (1996) so naravnost sijajni in še dandanes vredni ogleda (dočim se zdi njegov Kakor vam drago iz leta 2006, roko na srce, že nekoliko šibkejši); kar gre vsaj deloma gotovo pripisati tudi vsakokratni zvezdniški zasedbi vrhunskih (britanskih) glumačev. A bolj ko se je tematsko odmikal od klasičnih predlog slavnega angleškega dramatika in se preizkušal v drug(ačn)ih zvrsteh, slabše mu je šlo pri režiji. Peter's Friends (1992) se mi je zdel nadvse simpatičen (Hugh Laurie, Stephen Fry, Emma Thompson, Imelda Staunton in tako naprej), A Midwinter's Tale (1995) izjemno gledljiv in Sleuth (2007) zavoljo karizmatičnega igralskega dvojca sila zanimiv (četudi gre zgolj za rimejk filma iz leta 1972, ki je že sam priredba gledališke igre iz leta 1970). Vse lepo in prav.

Potem pa možakar gre in posname stripovskega Thora (2011).

Sicer pa bi mu moral nekdo dokončno prepovedati režijo že po tukaj opisanem projektu; za katerega kar težko verjamem, da je med svojim nastajanjem v produkciji American Zoetrope združil osebnosti kot Francis Ford Coppola (ki je skupaj z Georgeom Lucasom ustanovitelj tega studia) in priznani filmski ustvarjalec Frank Darabont (The Shawshank Redemption, The Green Mile, The Mist), med igralsko postavo pa razen samega Branagha taka imena kot Robert De Niro, Ian Holm, John Cleese, Robert Hardy, Helena Bonham Carter, Tom Hulce in Aidan Quinn. Z enim stavkom: vsi skupaj so pridelali neokusno, neartikulirano in zaudarjajočo mesno enolončnico brez razpoznavne substance, ki je približno tako groteskna kot njen osrednji lik, iz trupel sestavljeni skoraj-tragični stvor (De Niro v eni od svojih številnih neposrečenih in nepotrebnih vlog).



Dasiravno film z naslovno predpono z imenom avtorice namiguje, kako naj bi se zgodba verno držala literarne predloge, to v resnici ne drži povsem — a to niti ni njegova največja hiba. Pravzaprav bi bilo verjetno bolje, če bi se brez večjih pomislekov vsebinsko odmaknil od knjižne osnove (tako kot marsikatera priredba pred njim): tako bi vsaj prinesel bolj povezano dramaturgijo, dosledno pripoved in smiselno prispodobo o iskanju humanosti oz. človekovi pošastno nemoralni, brezčutni aroganci (in božjem sindromu) s pretvezo "obvladanja védenja o življenju". Težavici sta v bistvu le dve, režija in scenarij — a ker sta napakici tako huronsko kričeči, preglasita še tisto, kar bi bilo lahko v filmu dobrega (če odmislimo masko, za katero je bil deležen celo oskarjevske nominacije). Čudno, da producent Coppola ni povzdignil glasu in skušal kaj ukreniti vsaj glede slednjega (če že ni sam prevzel režiserskih vajeti); po tistem, ko se je pri svojem Draculi (1992) prav tako spotaknil ob knjižni predlogi preveč zvest scenarij, ki je filmu prinesel zgolj nerazumljivo zmedo in brezciljno, čudaško raztrgano zgodbo.

Film o otožno maničnem požigalcu, ki ga najbolj žre, da je iznakažen (bejž, no) in se ga ljudje ogibajo (zato svojega človeškega stvarnika zadriča po ledenem toboganu v podzemni jami na mrzlem severu — ne sprašujte), je bil na domačih tleh čez lužo deležen dokaj ušivega odziva, globalno pa se (s 45 milijoni proračuna in trikratnim dobičkom) niti ni tako katastrofalno odrezal. Kakorkoli: stisnjenih pesti in utripajočega zadnjika (po letošnjem akcijskem CGI skrpucalu I, Frankenstein Stuarta Beattieja) zdaj čakamo še eno interpretacijo ali rimejk ali sequel (ali kaj jaz vem) z Jamesom McAvoyem in Danielom "Harryjem Potterjem" Radcliffom, ki naj bi ga škotski režiser Paul McGuigan (Lucky Number Slevin) dostavil leta 2015.

2 komentarja:

  1. Zame so najboljši Frankensteini prva dva z Borisom Karlofom iz tridesetih ter mojstrovina Mela Brooksa ki kljub temu da je parodija pokaže mnogo več resnosti kot zgoraj omenjena verzija.

    OdgovoriIzbriši
  2. Se kar strinjam, Young Frankenstein (1974) je morda celo eden od najboljših Brooksovih filmov nasploh.

    OdgovoriIzbriši