14. apr. 2014

Frenzy (1972)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Prvi film mojstra Alfreda Hitchcocka po Možu, ki je vedel preveč (1956), posnet v Veliki Britaniji, njegov edini z eksplicitnimi prizori ženske golote (po zaslugi dvojnic osrednjih igralk) in celokupno predzadnji celovečerec sploh; marsikdo med kritiško srenjo ga šteje za njegovo poslednjo mojstrovino. Hitch se je po nekaterih vohunskih trilerjih in političnih spletkah vrnil k svoji omiljeni zvrsti: kriminalki. Gre tudi za razmeroma oseben, intimen projekt: produkcija je potekala v njegovi domovini in z zgodbo, umeščeno v londonsko četrt Covent Garden, se je na neki način verjetno poklonil spominu na očeta, ki je bil nekoč prav tam trgovec. Izvirni roman Goodbye Piccadilly, Farewell Leicester Square (1966) britanskega pisca Arthurja La Berna je v scenarij predelal njegov rojak Anthony Shaffer, sicer tudi avtor priljubljene gledališke igre Sleuth (1970) in poznejše zgodbe kultnega Moža iz protja (1973).



Let's hope he slips up soon. —In one way I rather hope he doesn't. We haven't had a good juicy series of sex murders since Christie. And they're so good for the tourist trade. Foreigners somehow expect the squares of London to be fog-wreathed, full of hansom cabs and littered with ripped whores, don't you think?

Z zgodbo o po spletu naključij osumljenem serijskih zločinov v Londonu (novinarji jih senzacionalistično poimenujejo "umori s kravato") in izprijenem morilcu — nič manj kot njegovem najboljšem, zaupnem prijatelju — ne prinaša le klasičnega trilerja z zasukom in spretnim žanrskim odvračanjem pozornosti (ki pa vendarle ni običajni Hitchcockov "MacGuffin"), temveč tudi satirični vpogled v dinamiko zakonskih odnosov in hinavsko sprenevedavost britanske družbe (npr. politika v točilnici, ki cinično zabavljata o tem, da so umori dobri za turizem); kjer nihče ne zaupa nikomur in kjer se zveze med spoloma že privzeto sprevračajo v psihopatološke družinske odklone. (Soproga policijskega inšpektorja natanko ve, da bi si mož želel preprostega krompirja in pečenke, a mu vztrajno pripravlja angleškemu želodcu neprebavljive francoske "specialitete".) Hitchcock celoto spretno začini s temačno obešenjaškim humorjem, z nekoliko eklektičnimi, duhovitimi dialogi in z živopisano morbidnostjo — obenem pa vanjo nevpadljivo vplete nekatere zase značilne prijeme: voajerska kamera, opresivna simbolika stopnic in hodnikov, spolni in verski namigi (oz. primerjava seksualne obsedenosti z religioznim ekstremizmom) ter do potankosti dodelana koreografija in scenografija prizorov. (Znamenit je kader, ki spremlja morilca in žrtev po stopnicah do stanovanja, potem pa se kamera ritensko pomakne iz tihe stavbe nazaj na čedalje bolj hrupno ulico, polno ljudi iz bližnje tržnice.)



Debelušni angloameriški auteur kajpak ne bi bil tisto, po čemer je slovel, ako ne bi s tempirano simptomatičnostjo vnovič opozarjal na zase značilne motive; zlasti očitna je izpostavljenost nežnejšega spola, ki ga Hitch prav neusmiljeno kaznuje na vsakem koraku. ("Pravzaprav so si same krive, da tako ravnamo z njimi," ob neki priložnosti pripomni morilec.) Moški protagonisti so, po drugi strani, prizanesljivo, nekako hudomušno sarkastični in celo sočutje vzbujajoči (zanimiv je sloviti prizor, ko mora morilec iz okamnelih prstov žrtve na tovornjaku med vrečami krompirja izmakniti svojo priponko, da ga ne bi inkriminirala); dobesedno so prisiljeni ter organsko programirani za svoja nedoumljiva dejanja — v nasprotju z damami, ki so preprosto zlonamerne, škodoželjne, zavistne in nezaupljive. Hitchcock pač ni mogel iz svoje kože.

Mr. Rusk, you're not wearing your tie.

Ni komentarjev:

Objavite komentar