7. apr. 2014

Tarzan (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Najprej tisti pozitivni vtisi: animirana (re)interpretacija znamenite zgodbe Tarzan of the Apes (1914) ameriškega šundovskega pisca Edgarja R. Burroughsa (1875—1950) izpod scenarija in režije nemškega producenta Reinharda Kloossa je (vsaj po videzu) ena najlepših risank, kar sem jih videl v zadnjem desetletju.

Reinhard Klooss je po študiju literature v nemškem Marburgu in Londonu pisal za radio, TV in tisk ter se kot svetovalec in asistent udinjal v odboru Nemškega državnega akademskega sklada v Bonnu. V filmsko industrijo je zakoračil na oddelku za razvoj projektov pri podjetju Constantin Film in nato kot producent pri studiu Bavaria Film. Kot producent, avtor in režiser je sodeloval pri prek 25 nemških in mednarodnih koprodukcijah, med katerimi so Go Trabi Go, Comedian Harmonists, Astérix et Obélix contre César, Buffalo Soldiers, Urmel aus dem Eis, Konferenz der Tiere in pri seriji Und tschüss! Scenarije je prispeval za prek deset celovečercev. Sodeloval je tudi s podjetjem Babelsberg Film, Bavaria Entertainment in soustanovil Odeon Film AG, kjer je vodil oddelek za celovečerce, ter upravljal Bavaria Pictures, na novo ustanovljeno podružnico podjetja Bavaria. —Kolosej


V slovitem münchenskem studiu Bavaria Film in njegovi izpostavi v Hannovru so to dosegli s prepletom računalniške animacije in tehnike zajemanja gibov motion capture (s pomočjo elektronskih tipal na telesih igralcev), s katero so poustvarili neverjetno življenjsko premikanje, mimiko in telesno dinamiko stvarno upodobljenih, za spoznanje "animejskih" likov. Kloossov Tarzan briše že tako vse tanjšo mejo med animiranim in igranim filmom: prizorišča, tehnika in predmeti se s fotorealistično upodobitvijo skorajda ne ločijo več od posnetih kadrov, izraznost likov pa je takorekoč na stopnji nekaterih igranih prizorov. Naravnost osvežujoče je videti animiranko (nezgrešljivo evropske produkcije), ki ni izdelana po vselej enakem receptu skrajno preračunljivih, politično korektnih in k finančnemu izplenu naravnanih hollywoodskih risank (rezultat: porazna ocena na IMDb in še kje), saj veste: nenehna akcija, klišejska kontrastnost likov, obvezne popkulturne in filmske reference, zoprne komične razbremenitve stalnih stranskih (sidekick) figur, družinske vrednote, moralni poduk in podobno. Kloossov Tarzan se s tragično-dramatičnim podtonom razmeroma verno drži literarne predloge (mestoma zanimivo vzbuja občutke filma Greystoke: The Legend of Tarzan, Lord of the Apes s Christopherjem Lambertom iz leta 1984); z nekaterimi dramaturškimi odmiki, dodatki in zasuki (recimo podzgodba o iskanju dragocene snovi iz padlega meteorita iz pradavnine), ki naj bi jo posodobili in popestrili. Prav v tem pa je tudi težava; namreč v (ne)doslednosti in (ne)dorečenosti motivov, (pre)očitno prirejenih za potrebe ciljne publike — ki pa moteče posegajo v logiko pripovedi in rušijo upravičenost dejanj protagonistov, s tem pa krnijo celostno podobo zgodbe o opičjem človeku in njegovo bistvo: namreč thoreaujevsko etično-ekološko prispodobo o človekovi odvisnosti od narave in odgovornost za njeno varovanje. Animiranka se osredotoča predvsem na Tarzanovo odraščanje in njegov odnos do Jane, pri čemer ne dreza globlje v žgečkljive podrobnosti prebujajočega spolnega nagona in celo pri prikazu družinskih vezi (tako človeških kot tistih znotraj opičje "družine") ostaja na pragmatičnem površju.



A vse to je pri takem izdelku bržčas pričakovano in gre zlahka odmisliti na rovaš obče kratkočasnosti, predvsem pa osupljive vizualizacije. Kar (me) je najbolj zmotilo, je nekaj povsem nepričakovanega: slovenski prevod in sinhronizacija. Če sem bil nazadnje pri Ledenem kraljestvu navdušen nad delom priznanega ljubljanskega STUDIA RITEM (tam so sinhronizirali tudi Krudove, dirkaškega polža Turba, Varuhe gozda, Pošasti z univerze in še marsikaj) in z dobro besedo pritrjujem vsemu, kar običajno pride izpod vešče taktirke prevajalskega mojstra Jerneja Kuntnerja, potem sem nad tokratno jezikovno polomijo zgrožen in enostavno besen. Rekdo se zgodi, da slovenska sinhronizacija pokvari tovrstno filmsko izkušnjo; tokrat (nam) jo je. Zanikrni prevodi, slabi dialogi, katastrofalna interpretacija, povsem zgrešena izbira slovenskih glasov ter vokalna izraznost na ravni poginulega hrčka — jasno, gre za delo podjetja PRO PLUS, ki sicer sloveni jutranje nedeljske risanke za programa Poop TV in Anal Ka: sinonim za nepismenost, neposluh za jezik, ceneno produkcijo, nepoznavanje pogovornih fraz, amaterski pristop ter sramotno poneumljanje otrok z amerikaniziranimi spakedrankami, slovenskemu jeziku v posmeh. Trajno škodo jim je tako uspelo narediti tudi sicer izjemno lepi animiranki, zato tokrat (izjemoma) odsvetujem slovensko različico filma. (Ne morem verjeti, da sem to zapisal.) Podjetju PRO PLUS pa prav prisrčno sporočam dvoje: (a) ušivi, nesposobni polovičarji ste; in (b) dobrega prevoda ne naredi nekdo, ki "obvlada" angleščino (ali kateri drug tuji jezik), ampak tisti, ki obvlada materinščino.

Ni komentarjev:

Objavite komentar