4. apr. 2014

The Legend of Hercules (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●○○○○○○○○

"Kamor je šel bik, naj gre še štrik," sem si rekel in se lotil ogleda najnovejše interpretacije epske zgodbe o najslavnejšem grškem mitološkem junaku; čeprav se mi po nedavnem ogledu popkornovskega Vzpona imperija (2014) zakrknjene sinapse čelnega režnja niso še povsem obnovile. In kakšen je moj končni vtis? Kako naj to dovolj nazorno povem: še dobro, da lahko zdaj tole pišem, namesto da bi z lastnimi iztrebki kracal po steni sobe zaprtega oddelka v ljubljanskem Polju, nekontrolirano se slineč, puleč si obrvi in nerazločno momljajoč med napadi blaznega hihitanja.

Režiser finskega rodu Lauri Mauritz Harjola, bolj znan kot Renny Harlin (Cliffhanger, The Long Kiss Goodnight, Deep Blue Sea), je namreč postavil nov (neslavni) osebni rekord, ki bi utegnil zasenčiti celo zloglasni Cutthroat Island (1995), v Guinessovi knjigi uradno zapisan kot največji hollywoodski blagajniški polom vseh časov. Za kaj takega moraš biti mojster posebne sorte.



Njegova Legenda o Herkulu je nedvomno največji zmazek, kar sem jih videl v zadnjem letu ali dveh (cineastičnih mojstrovin Adama Sandlerja se namreč izogibam, kolikor se da). Katastrofalna režija brez pripovedne substance in vizualne konsistence, brezciljna dramaturgija z naključnimi rezi kadrov, ki pustijo večino (že tako slaboumnih) dialogov nedorečenih, diabetično infantilna romanca s praznim tekom in brez vsakršne kemije, obupna igralska zasedba in predstava (neimpresivno nabildani Kellan Lutz je glumaško približno tako spreten ter s tako prezenco kot par dni poginula tasmanska rovka), neznosno enolična pripoved brez riti in glave (mešanica Gladiatorja za revne, Spopada Titanov za duševno izzvane, Troje za triletnike in turške B-inačice bojevniške princese Xene), cenena koreografija z neumestno, kot-da trendovsko rabo guyritchiejevske progresivno upočasnjene kamere na najbolj neprimernih mestih ter prikaz bojev v oportunističnem, oznaki PG-13 prijaznem slogu izmenjave mnenj na mirovnem kongresu harekrišnovcev (verjeli ali ne: v vsem filmu ni videti niti kaplje krvi, bodisi realistične ali računalniško generirane, kaj šele česa bolj eksplicitnega).

Harlinov Herkul me spominja na neskončno brezno slovenskega zdravstvenega proračuna. Resno: le kam je poniknilo 70 milijonov produkcijskih zelencev? V primerjavi s tem ubornim skrpucalom je recimo Herkul v New Yorku (1969), smešni igralski prvenec Guvernatorja Ah-nolda, resen kandidat za enega boljših filmov stoletja. Pravzaprav ima Harlinov dolgočasni umotvor eno samo dobro lastnost: traja le poldrugo uro. Bili ste opozorjeni. Bruh.

5 komentarjev:

  1. in vseeno si dal 2 zvezdici?

    OdgovoriIzbriši
  2. Jap. Eno za kostume in scenografijo oz. kinematografijo nasploh, ki je dokaj spodobna, in drugo za igralska prizadevanja nekaterih (npr. Radeta Sherbedgie), da so z obstoječim materialom naredili, kar se je pač dalo.

    OdgovoriIzbriši
  3. huh, to je že spet ena mučkalica, se zdi

    kot filmi adama sandlerja, ki imajo budžete nad 50 milijonov dolarjev, čeprav izgledajo skorat tako, kot da so jih neki študenti snemali v svojem stanovanju

    ta celoten film pa se zdi kot nekaj, kar zadnje čase snema asylum, saj se ta šlepa na herculesa s the rockom, ki pride čez nekaj mesecev

    OdgovoriIzbriši
  4. Torej, Filmoljub, kakšen je tvoj splošen pogled na Harlinovo filmolgrafijo? Ne zdiš se ravno eden tistih, ki stojijo prvi v vrsti za kakšen njegov film. A vseeno, Harlin je po mojem mnenju nanizal nekaj zelo kakovostnih horror zadevščin (Prison, A Nightmare on Elm Street) in dovolj solidnih akcijad (Die Hard 2). Se tu ujameva?

    OdgovoriIzbriši
  5. Seveda se ujameva, saj sem to tudi večkrat že napisal. Zadnja dva omenjena v zgornjem oklepaju sta se mi zdela prav zabavna, Long Kiss Goodnight zaradi odličnega scenarija Shana Blacka celo nadpovprečen.

    OdgovoriIzbriši