15. apr. 2014

The Machine (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Šele drugi celovečerec britanskega scenarista in režiserja Caradoga W. Jamesa (v navezi z iznajdljivim producentom Johnom Giwa-Amujem in drugimi) je požel kopico uglednih filmskih nagrad ter priznanj na festivalih doma in v tujini; nedvomno gre za eno večjih pozitivnih presenečenj neodvisne žanrske produkcije zadnjega časa in preprosto za enega zanimivejših nizkoproračunskih sci-fi projektov v zadnjem letu. (Sijajni letošnji Jonzov Her vendarle sodi v višjo produkcijsko kategorijo.) Za nadarjenega angleškega avtorja doslej še nisem slišal (razen prvenca Little White Lies je posnel le nekaj kratkih filmov), poslej pa bom vsekakor pozoren nanj.

Green. Mary saw a puppy in a window. She wanted it. What did Mary want? —The window. —Why? —Windows look out onto the world. They are pretty and help you feel less alone.



V osvežujoče kompaktni minutaži poldruge ure prinaša temačno distopično paralelo zgodbe iz bližnje prihodnosti, ko se Velika Britanija zaplete v nevarno hladno vojno s Kitajsko (kar povzroči globalno gospodarsko recesijo in negativne družbene spremembe); znanstveniki v tajnih vojaških laboratorijih pa razvijajo umetno inteligenco za androide, ki bi se bodisi kot prikriti vohuni ali oboroženi vojščaki na bojišču zoperstavljali poševnooki grožnji z vzhoda. (Namigov na kultnega Iztrebljevalca tudi sicer ne manjka.) Eden vodilnih strokovnjakov s tega področja Vincent (Toby Stephens) ima za etično sporne medicinske poskuse na smrtno ranjenih vojakih (ki jih opremijo z elektronskimi vsadki in napredno biotehnično prostetiko) v resnici tudi nekatere osebne motive: s skeniranjem ter z nevronsko konverzijo umske strukture v strojno in programsko kodo išče ustrezno rešitev za svojo mlado hčer s prirojeno nevrološko motnjo (deklica ima Rettov sindrom). S prihodom nove, nenavadno inteligentne in domiselne — a v njeno trajno škodo žal tudi preveč radovedne — mlade sodelavke Ave (Caity Lotz) dobi Vincent nenadejano priložnost ustvariti inovativnega, edinstvenega robota: sintetično življenje z lastno, učečo in razvijajočo se, čutečo bionično zavestjo. Vendar ima spletkarski, brezkompromisni upravnik tajne vojaške baze (Denis Lawson) precej drugačne načrte za neranljivo kibernetično bitje z nečloveško močjo.

Opresivna atmosferičnost in (za skromen proračun pod milijonom funtov) osupljivi posebni učinki — ki niso sami sebi namen in ne preglasijo obče vizualnosti (kreh-Minority-Report-kreh), temveč nevsiljivo podpirajo substanco — pomenljivo poudarjata satirično noto Jamesove zgodbe o humanosti in življenjskosti umetne inteligence (v nasprotju s pravo človeško naravo, ki je hinavska, preračunljiva, okrutna in samouničevalna) in učinkovito zaokrožata surovo minimalistično fabulo, podloženo z organsko pulzirajočo tehno-elektronsko glasbeno kuliso Toma Rayboulda. Tematskega navdiha v Blade Runnerju ali arhetipih Terminatorja (in njegovega samozavedajočega se obrambnega sistema Skynet) pravzaprav ne skuša skriti, nekateri prikazi pa vzbujajo zanimive vsebinske prebliske kiberpankovskih zgodb kot kultni anime Ghost in the Shell (iz katerega sta črpala brata Wachowski za svojo Matrico) ali prvoosebne strateške računalniške igre Deus Ex — vendar s psihosocialno dimenzijo (po zaslugi prepričljive karakterizacije in sočutno nizkoizraznega nastopa osrednjih likov) obenem presegajo in nadgrajujejo tovrstne koncepte. Aktualnost prispodobe o algoritmih, ki presegajo človeški razum in celo njegove moralne sposobnosti, je vselej pereča in hvalevredna premisa pravoverne, žlahtne srži znanstvene fantastike. Edini večji očitek bi lahko letel na scenarij, ki z dilemo o tehnicistični opredelitvi "življenja" (v prihodnosti) vendarle ne prinaša česa revolucionarnega, na neenakomeren in mestoma zatikajoč se dramaturški ritem ter včasih preveč razdrobljeno, zmedeno montažo. Obenem pa gre Jamesu zasluga, da ne podcenjuje gledalca s cenenimi akcijskimi klišeji (khm-Michael-Bay-khm) ter nepotrebno razlago postranskih detajlov (morda bi se lahko pretanjeno izognil tudi krvavemu končnemu obračunu), a bi si gledalec ponekod vseeno želel tehnološko doslednejše in bolj logične pripovedne niti, umeščene v avtentično, kompleksnejše družbeno-politično okolje. Sklepam, da bo film deležen še velike pozornosti in morda bo sčasoma celo pridobil (skoraj)kultni status, o njegovem avtorju in igralcih pa bomo slišali še marsikaj. Bravo, Caradog.

If you don't trust me, I understand. You risked your child for me. I will never forget that. —You're the future. She'll need you more than me in her new life. I trust you.

2 komentarja:

  1. Pravkar videl.
    Kar zanimivo, ja. Spoštovanja vredno je, kaj so uspeli doseči s takšnim proračunom.

    Všeč mi je tudi konec, ki sili v razmislek.

    Kaj stori človek s tem, ko ustvari umetno inteligenco, ki ga prekaša v vseh pogledih?
    Ko mu umetna inteligenca vzame še zadnjo človeško ekskluzivo (čustva)?

    Občutek je, da se znanstvenik počuti odrinjenega...

    OdgovoriIzbriši
  2. Seveda, ustvaril je umetno inteligenco, ki človeka prekaša tudi v moralnem smislu (ne odloči se ga uničiti, tako kot HAL ali Skynet, ker premore sočutje in sposobnost sobivanja). Izjemno sporočilo.

    OdgovoriIzbriši