22. apr. 2014

The Prince of Egypt (1998)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

No, tako. Velikonočna jajca leta gospodovega 2014 so za nami in čeprav ne vem, kakšno neposredno zvezo ima s tem Stara zaveza oz. slovita biblijska anekdota o Mojzesu in gorečem grmu, smo si deževni praznični dolgčas mogli televizijsko popestriti s to muzikalično risanko iz prejšnjega tisočletja. Gre za drugi animirani celovečerec novoustanovljenih studijev DreamWorks oz. za njihovo prvo klasično narisano (oz. le mestoma računalniško dopolnjeno) zgodbo, ki je izmed vseh štirih tradicionalno izdelanih — poznejše so bile še The Road to El Dorado (2000), Spirit: Stallion of the Cimarron (2002) ter Sinbad: Legend of the Seven Seas (2003), če ne štejemo direktno-na-video romajočega biblijskega prednadaljevanja Joseph: King of Dreams (2000), — doživela sorazmerno največji kritiški uspeh ter najugodnejše razmerje med proračunskimi sredstvi in dobičkom. Istega leta je Pixar žel navdušenje z digitalnim Življenjem žuželk (potem ko je tri leta poprej oral ledino s CGI uspešnico Svet igrač), Disney pa je bil s svojim poševnookim bojevniškim epom Mulan (1998) v zadnjih izdihljajih produkcijske renesanse oz. dobe v devetdesetih vnovič oživljenih (klasično) animiranih komičnih muzikalov, ki jo je na prelomu tisočletja sklenil Tarzan (1999).

Egipčanski princ, ki prav osvežujoče priklicuje v cineastično zavest tisto slavnejšo filmsko različico (iz leta 1956) s Charltonom Hestonom in Yulom Brynnerjem, se mi zdi dokaj spregledan animirani projekt in po krivici mlačno sprejet — najbrž zato, ker je polpismeno čezlužniško občinstvo (raz)vajeno predvidljivega recepta bebave družinske referenčne komedije, mešanice trendovskih gegov in razbremenjujočih smešnic pričakovanih sidekick likov ter po metodi najmanjšega skupnega politično-korektnega imenovalca stereotipno poenostavljene zgodbe. Pripoved o Mojzesu pa je — nasprotno — relativno temačna, resna in s pomenljivimi družbeno-političnimi ostmi, ki povečini ne relativizirajo svetopisemske prispodobe o izvoljenem ljudstvu in obljubljeni deželi; če že, jo s sijajnimi glasbenimi vložki približajo mlajšemu občinstvu in njeno sporočilnost priredijo občemu posvetnemu razumevanju. Pripoved o bratih, ki ju nazadnje ločijo versko-civilizacijska načela in razmerja sočutja do zatiranih (v nasprotju z Disneyjevima sestrama v Ledenem kraljestvu, ki se slednjič optimistično zbližata), ni ravno zabavna, sproščujoča disneyjevska burka (podobna usoda je doletela Notredamskega zvonarja, Medvedja brata in še katero "preveč tragično" animirano basen), a je nemara prav zato vredna pozornosti — kot eden zadnjih pomnikov nekega obdobja filmske animacije, ki so ga pozneje preplavili le še globalno preračunljivi in na izkupiček naravnani CGI spektakli. Eden zadnjih staromodnih (in podobno spregledanih) projektov je razen že omenjenih Medvedjih bratov pri Disneyju tudi Atlantis: The Lost Empire (2001); pozneje pa so se h klasični animaciji (npr. The Princess and the Frog) vračali le še sporadično in izjemoma, s podtonom arheološke zanimivosti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar