13. maj 2014

3 Days to Kill (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Putain. Je sploh mogoče (tako epohalno) zamočiti film s scenarijem Luca Bessona (v vnovičnem sodelovanju z Adijem Hasakom, skupaj sta napisala akcijado From Paris with Love), živeče legende (Le Grand Bleu, Nikita, Léon, The Fifth Element) in cineastične sopomenke za uravnoteženo dinamično evropsko urbano mešanico eksplozivno-streljaške akcije, ciničnega črnega humorja in duhovitega stripovskega nasilja? Mais, bien sûr, očitno se da: za režiserja (namesto Pierra Morela) najameš avtorja plehko plastičnih tehno-akcijad Josepha McGintyja 'McG' Nichola (celovečerna franšiza Charliejevi angelčki, nadaljevanje Terminator: Salvation), glavno vlogo pa zaupaš enemu najbolj dolgočasnih med najbolj precenjenimi ameriškimi glumači, Kevinu Costnerju. Huronsko zehanje ob nenehnih pogledih na uro je zagotovljeno. Če se je kdo vsaj približno nadejal še enega adrenalinskega dirkaško-pretepaškega tobogana smrti tipa Taken (2008) s (kljub PG-13) prepričljivo slaboritnim Liamom Neesonom, naj se ohladi: tokrat bo deležen zgolj zmedene, čustveno plitve, čudaško nepovezane dveurne groteske.



Posebej mi gre (tudi sicer) na živce nesmiselna potrata potenciala, saj je zgodbovna premisa — kolikor že za lase privlečena (a kot Bessonov zaščitni znak dobrodošel dejavnik v kontekstu filmskega zamika nejevere) — pravzaprav razmeroma obetavna in od začetka tudi dovolj privlačna. Ostareli operativec CIE mora v zameno za eksperimentalni medikament, ki naj bi pozdravil ali vsaj trajno zavrl njegov hitro napredujoči možganski tumor, pred dokončno upokojitvijo opraviti še zadnji posel: pod skrbnim nadzorom posebne agentke Vivi (Amber Heard) poiskati in eliminirati skrivnostnega mednarodnega preprodajalca orožja Wolfa (Richard 'Štiglic' Sammel). Okoreli hitman Ethan Renner (Majčin Ortoped) nima veliko izbire in mora nejevoljno sprejeti delovno ponudbo; istočasno pa se skuša v predsmrtni moralni streznitvi za vsako ceno odkupiti pri svoji odtujeni družini — se vnovič zbližati z uporniško najstniško hčerjo Zoey (Hailee Steinfeld) in nadoknaditi zamujena leta službene odsotnosti pri razočarani milf soprogi Tini (Connie Nielsen).



Predvsem bi bilo dobro, ako bi McG povedal vidno upehanemu Costnerju (pa tudi nekaterim njegovim soigralcem), da gre v bistvu za sarkastično kriminalno komedijo. Tako nam nemara ne bi bilo treba ves čas gledati njegovega neizrazito trpečega, neobritega obličja med ridikulozno humornimi vložki učenja kolesarjenja skoraj odrasle hčere, nenadno krizo vesti in načel pri soočenju s priseljeno družino temnopoltih skvoterjev v lastnem stanovanju ter izmenjave kuharskih receptov med trapastim mučenjem živopisanih zločinskih likov (v zameno za ključne informacije o skrivnostnem kriminalcu) — vse to v bizarno neupravičeni luči oportunistične oznake PG-13 (tj. razen nekaj neopaznih madežev krvi brez vsakršne eksplicitnosti ali sočnih seksualnih detajlov) in zatikajočem se ritmu karikirane vohunsko-družinske enolončnice. Čedalje bolj moteče nedoslednosti in nedorečenosti, dodobra izrabljeni klišeji, nevznemirljivo generični akcijski elementi, ponavljajoče se dramaturške bližnjice in (kvazi)komična mašila, boleči manko pristne interakcije in neznosna plehkost generacijske drame(dije) o starševski odrešitvi — to nikakor ni kratkočasna, nepretenciozno zabavna zgodba z Bessonovim pečatom, kakršnih se z zadoščenjem spominjam(o).

Ni komentarjev:

Objavite komentar