29. maj 2014

Cargo (2009)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Ne le, da vsak neodvisni film ni nujno cineastični biser, ampak tudi vsak tovrstni evropski nizkoproračunski projekt ni kakšen poseben presežek. Prvi znanstvenofantastični celovečerec v švicarski produkciji nasploh oz. režiserski prvenec Ivana Englerja in Ralpha Etterja iz dežele ročnih ur, Ricole, čokolade in večnamenskih pipcev se (mi) je zdel zanimiv že zato, ker v njem govorijo nemško. (V tem žanru smo sicer vajeni amerikanščine.) Žal pa se (kljub temu) celostno ni izkazal kot huronsko izvirna ali kakorkoli revolucionarna izkušnja; predvsem se pripoved s prežvečenimi motivi kaj kmalu prelevi v mešanico med istega leta priobčeno sci-fi post-apoka-srhljivščino Pandorum (2009), dve leti poprej posneto vesoljsko reševalščino Sunshine (2007) in še veliko prej udejanjeno kiberpankovsko filozofščino The Matrix (1999) — le da brez groze in eksplicitnosti prve, vizualnih in alegoričnih bravur druge ter sporočilnosti in versko-transcendenčne metaforičnosti tretje. (V nekem intervjuju Engler omenja, da je različnih poklonov in drobnih filmskih referenc skupno več kot sto.) Skratka, mnjeh.



Leta 2267 je Zemlja onesnažena in opustošena do te mere, da domnevno ne omogoča več življenja. Človeštvo životari v natlačenih rotirajočih orbitalnih postajah, kdor ima denar, pa se lahko preseli na idilično čezgalaktično kolonijo Rhea, ki jo nenehno prikazujejo televizijski oglasi (skoraj tako kot leteči reklamni panoji v Iztrebljevalcu). Mlada zdravnica Laura Portmann (Anna-Katharina Schwabroh) se prijavi za službo na tovornem plovilu Kassandra na osemletni poti do Postaje 42, da bi se z zaslužkom potem lahko pridružila sestri na obljubljenem paradižu. (Trivia: v grški mitologiji je Kasandra trojanska princesa, ki jo Apolon blagoslovi s preroškim darom; a ker ona zavrne njegovo naklonjenost, jo užaljeni bog za kazen uroči, da ji nihče več ne verjame.) Posadka, ki večino leta prebije v hibernaciji (oz. se posamično prebuja pri izmenah opravljanja vzdrževalnih del) navidez ne ve ničesar o tovoru, ki ga prevažajo; šlo naj bi za tehnični material za gradnjo še ene vesoljske postaje. Zaradi čedalje pogostejših napadov eko-teroristične skupine Maschinenstürmer se jim na poletu pridruži varnostni častnik Samuel Decker (Martin Rapold). A ko pride do neljube nesreče in začnejo podrobneje preiskovati okoliščine smrti kapitana, se izkaže, da tudi med posadko nekateri niso tisto, za kar se izdajajo. Še več, vseprisotna megakorporacija Weyland-Yutani Kuiper Enterprises z reklamiranjem rajskega življenja na planetu Rhea očitno množično zavaja ljudi: obljubljena dežela ni nič drugega kot virtualni privid oz. matrica kolektivna čutna nevro-simulacija, s katero kapitalistični lastniki bivalnih postaj vzbujajo lažno upanje prebivalstva ter tako ohranjajo globalni politični nadzor in gospodarski vpliv.



Razen z vseh koncev izposojenih distopično ekološko-kapitalističnih motivov (pravzaprav že kar motečih stereotipov) in srednje prepričljivega igralskega performansa je vizualna plat z vzdušno atmosferičnostjo pretežno zadovoljiva, le občasno neenotno plastična (mestoma stilizirano CGI sterilna in drugod alienovsko umazana) — a dveurni pripovedi vsaj sprva uspe obdržati fluiden tempo, suspenz in osvežujoče nestandardno cineastično doživetje s temačnim evropskim pridihom. Na žalost pa v dramaturškem vrhuncu in razpletu zatikajoče razpade v nekoordiniran niz klišejev, cenenih pripovednih in logičnih nedoslednosti, že videnih premočrtnih žanrskih formul in docela prazen, antiklimaktičen epilog (film je menda nastajal kar osem let); nazadnje pa dolgočasno izzveni kot eden ne posebej prelomnih, garažnih študentskih filmskih eksperimentov. Požrtvovalen in (preveč) pogumen poskus Švicarjev pod črto torej ni nepopisno posrečen — a še vedno boljši od marsikaterega oportunističnega, plitvega (in bistveno dražjega) hollywoodskega PG-13 iztrebka.

Ni komentarjev:

Objavite komentar