22. maj 2014

Cloud Atlas (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Projekt v skupni režiji slavnih bratov oz. brata in sestre Wachowski (The Matrix) ter inventivnega nemškega ustvarjalca Toma Tykwerja (Run Lola Run, Perfume: The Story of a Murderer) je bil ob premieri deležen osupljivo mešanih odzivov in nenavadno ekstremnih kritik — na lestvici od "edinstveno usklajena, epska mojstrovina" do "samozadostno, samovšečno in pretenciozno sranje". Tako različna mnenja in polarizirana stališča so menda pogosteje značilnost dobrih filmov kot tistih slabih. Zase lahko povem, da mi je bil precej všeč; morda celo kot najzanimivejši in najpogumnejši film leta 2012. (Kar ne pomeni, da se mi zdi brez napak.) Rad imam filme, ki kličejo po vnovičnem ogledu in zahtevajo razmislek, prespano noč, nemara svinčnik in shematsko pomoč za natančnejšo razlago. Z zahtevno pripovedno strukturo vzporednih zgodb me je bolj kot na slojevito sanjski Inception (2010) spomnil na Nolanov Memento (2000), po mojem še vedno njegov najboljši film doslej; s to razliko, da se tam kot dvojna DNK vijačnica prepletata dve paralelni zgodbovni niti, tukaj pa jih je kar šest (z multiplimi igralskimi nastopi). Asociacije podobnih pripovedi, kjer je "vse povezano z vsem", nas utegnejo zanesti še do omnibusov ali hiperkontekstualnih filmskih zgodb tipa Magnolia (1999), Traffic (2000) ali Crash (2004); romantične etično-filozofske premise vzročnosti do kultne "barvne trilogije" Krzysztofa Kieślowskega ali celo Wendersovega Neba nad berlinom (1987); transcendenčni namigi o duhovnih vzporednicah pa do dvoumnih alegorij The Fountain (2006) Darrena Aronofskyja ali poznejšega Mr. Nobody (2009) Jaca Van Dormaela ipd. Vendar je v Atlasu oblakov nedvomno zaznati tudi lastno, unikatno sporočilnost in substanco.

Avtorji so se po mojem dobro lotili predelave (za dramatizacijo domnevno "prezahtevnega" in "neposnemljivega") istoimenskega romana britanskega pisca Davida Mitchella iz leta 2004; kjer pa so v prvotno literarno zgodbo (ki je s časovnimi cikli nekoliko bolj raztresena) vnesli scenaristične spremembe in dramaturške zasuke, so to storili premišljeno in umestno, zato da bi bil film bolj zaokrožen, dosleden, tekoč in gledalcu zanimiv. (Neposredna primerjava knjige in filma po mojem tudi sicer ni preveč smiselna; gre namreč za dva docela različna pripovedna medija.)



Film kot kakšno pajkovo mrežo sestavlja šest vzporednih zgodb osrednjih junakov, med katerimi se (v sijajni montaži) nenehno selimo in preskakujemo, ter pretanjenih povezav med njimi (simbolično nakazanih z mističnim rojstnim znamenjem v obliki kometa); vsaka se odvija v drugem času in prostoru, je tematsko-žanrsko specifična in vizualno-kinematografsko samosvoja. Tom Hanks, Halle Berry, Hugo Weaving in Hugh Grant v njih igrajo vsak po šest povsem različnih likov (Weaving in Grant same negativce, mimogrede); v mnogih drugih — značajsko, spolno, rasno in kulturno docela raznolikih — vlogah pa se (s prostetiko in pod sloji maske pogosto komaj prepoznavni) po večkrat pojavljajo še imena kot Jim Broadbent, Jim Sturgess, Ben Whishaw, James D'Arcy, Keith David in Susan Sarandon. Nedvomno tudi igralsko zelo ambiciozen projekt; kompleksnost glumaške (multi)zasedbe še najbolje ponazori tabela.

184919361973201221442346
Tom
Hanks
dr. Henry
Goose
receptor
hotela
Isaac
Sachs
Dermot
Hoggins
Cavendish
v filmu
Zachry
Halle
Berry
maorska
sužnja
Jocasta
Ayrs
Luisa
Rey
gostja
zabave
OvidMeronym
Hugo
Weaving
Haskell
Moore
Tadeusz
Kesselring
Bill
Smoke
sestra
Noakes
nadzornik
Mephi
Old
Georgie
Hugh
Grant
Giles
Horrox
hotelski
uslužbenec
Lloyd
Hooks
Denholme
Cavendish
Seer
Rhee
poglavar
pl. Kona
Jim
Sturgess
Adam
Ewing
gost
hotela
Meganin
oče
pretepač
v pivnici
Hae-Joo
Chang
Zachryjev
svak Adam
Jim
Broadbent
kapitan
Molyneux
Vyvyan
Ayrs
Timothy
Cavendish
ulični
glasbenik
jasnovidec
Ben
Whishaw
mornarRobert
Frobisher
prodajalec
plošč
Georgettečlan
plemena
Doona
Bae
Tilda
Ewing
Mehičanka
s psom
Sonmi-451
James
D'Arcy
mladi
Sixsmith
stari
Sixsmith
sestra
James
arhivar
Keith
David
KupakaJoe
Napier
An-kor
Apis
jasnovidec
Susan
Sarandon
gospa
Horrox
starejša
Ursula
fizik
Sulejman
prerokinja
Doline

Na kratko: ustvarjalci filma očitno govorijo o postopnem zorenju človekove srži (v verskem smislu: duše) in njenem prehajanju iz prvinske individualnosti v višjo kolektivno vzajemnost; z istimi obrazi v različnih vzporednih resničnostih prinašajo prispodobo o pomenu reinkarnacije in duhovni povezanosti človeških zgodb (karma, iz sanskrta: univerzalni zakon vzroka in posledice), ki presegajo meje časa in prostora. Zastavljajo si moralna vprašanja o tem, ali se je človeštvo sposobno česa naučiti ter sčasoma preseči sebične nagone, eksistencialni strah, politične in obče civilizacijske predsodke, tiransko potrebo po moči in željo po podrejanju šibkejših. (The weak are meat, and the strong do eat.) Posamezniki, ki razumejo vrednost človečnosti in se odločijo ukrepati zoper nepravičnost, lahko občasno prinesejo revolucijo in odrešitev; pogosto krojijo prihodnost vseh za ceno lastnega življenja.



1849, južni Pacifik, zgodovinska drama. Adam Ewing je mladi pravnik iz San Francisca, ki se na tihomorskem otočju za posel dogovarja z veleposestnikom in sužnjelastnikom, častitim Gillesom Horroxom. Pokvarjeni, pohlepni ladijski zdravnik dr. Henry Goose mu daje zdravilo za domnevno okužbo s tropskim parazitom, v resnici pa ga s to pretvezo postopoma zastruplja, da bi ga slednjič okradel zlata iz skrinjice. Mladeniča pred usodnim odmerkom reši Autua, temnopolti suženj s plantaže (kjer so ga vpričo Ewinga prebičali zaradi nekega prekrška), ki se je kot slepi potnik vkrcal na ladjo; a ker je izučen mornar, ga zapiti kapitan Molyneux sprejme med posadko. Ewing se nazadnje vrne domov, kjer se upre gospodovalnemu, rasističnemu tastu Mooru in sklene preostanek življenja s soprogo nameniti prizadevanjem po odpravi suženjstva. Svoja doživetja in razmišljanja zapisuje v dnevnik.

1936, Cambridge, ljubezenska drama. Robert Frobisher, mladi glasbenik in biseksualni boem, je neznansko očaran nad starim pomorskim dnevnikom nekega Adama Ewinga, na katerega naleti v zasebni knjižnici ostarelega, uglednega skladatelja Vyvyana Ayrsa, kjer dela kot asistent kompozicije. Med posteljnimi užitki z gospo Jocasto Ayrs in prepiri z zlovoljnim starcem Frobisher sestavlja lastno glasbeno remek delo Atlas oblakov za sekstet. Svojemu ljubimcu Rufusu Sixsmithu, s katerim si redno dopisujeta, sporoči, da mu je žal, ker dnevnika ni utegnil prebrati do konca (a half-finished book is, after all, a half-finished love affair), a je odločen zasloveti s svojo glasbo. Vendar okrutni Ayrs zahteva priznanje avtorskih pravic za simfonijo in grozi, da bo Frobisherjevo istospolno usmerjenost in tozadevne škandale zlorabil za njegovo javno ponižanje. Frobisher ga (po nesreči) ustreli in potem z notnim zapisom pobegne v umazani hotel; tam dokonča skladbo in si potem zaradi nerešljive situacije vzame življenje (a s tem zagotovi veljavo svojega dela), tik preden ga Sixsmith obišče.

1973, San Francisco, kriminalni triler. Luisa Rey, raziskovalna novinarka kalifornijskega časnika, po srhljivem naključju naleti na Frobisherjeva ljubezenska pisma: najde jih pod truplom umorjenega starega fizika dr. Rufusa Sixsmitha (s komer sta se med izpadom elektrike predtem osebno spoznala v zaustavljenem dvigalu), ki je pravkar razkril zaroto naftnih lobijev zoper varnostne standarde delovanja jedrske elektrarne pod vodstvom skorumpiranega predsednika uprave Lloyda Hooksa. Njegov najeti morilec Bill Smoke se po tistem, ko s podtaknjeno bombo na letalu poskrbi za Sixmithovega sodelavca Isaaca Sachsa (ki ji je pomagal z dragocenimi informacijami), zdaj spravi še nanjo. Luisi priskoči na pomoč nekdanji očetov soborec iz korejske vojne in Hooksov varnostnik Joe Napier; s skupnimi močmi nazadnje onemogočita morilca in s pomočjo Sixsmithove nečakinje spravita šokantno politično spletko v javnost. (Luisa pa ima nekoč močan občutek déjà vu, ko v prodajalni plošč sliši skladbo Atlas oblakov za sekstet.)



2012, London, komična farsa. Timothy Cavendish, nepomembni britanski založnik, ima na kupu rokopisov tudi roman Half-Lives: The First Luisa Rey Mystery, osnovan na pričevanjih ameriške novinarke o zaroti naftnih lobijev in političnih spletkah okrog jedrske elektrarne. A tisti trenutek je bolj dobičkonosna knjiga Knuckle Sandwich, saj je njen avtor Dermot Hoggins javno vrgel z balkona nekega svojega preveč zagrizenega kritika — in avtobiografija irskega nasilneža (ki je zdaj za zapahi) se prodaja za med. Delež od izkupička pa si želijo tudi gangsterjevi bratje in Cavendish mora slednjič bežati pred neusmiljenimi upniki. Pomoč mu ponudi njegov premožni starejši brat Denholme in ga napoti v neki hotel; a izkaže se, da gre za umobolnico in za bratovo maščevanje zaradi nikoli pozabljenih grehov mladega svobodomiselnega Timothyja. (Trivia: ujet je v istem dvorcu, kjer je leta 1936 Ayrs ustrahoval mladega Frobisherja.) Cavendishu z diverzijo in s pomočjo sostanovalcev uspe pobegniti pred zlobno sestro Noakes in drugimi pazniki; očaran nad lastno pustolovščino pozneje (v družbi nekdanje ljubezni) napiše scenarij za komedijo The Ghastly Ordeal of Timothy Cavendish.

2144, Novi Seul, akcijski sci-fi triler. Sonmi-451 je v futurističnem velemestu anonimni klon v restavraciji s hitro hrano, kjer delovno silo brez vsakršnih pravic genetsko gojijo za zadovoljevanje množične potrošnje. Vendar v tehnološko brezčutni, opresivni kastni družbi delujejo tudi uporniki zoper avtoritarni režim, ki v njej vidijo prerokinjo in zadnji up za človeštvo. Eden od njih tvega življenje, da bi jo rešil iz mehanskega cikla umetnega življenja in smrti (namenjene pridobivanju hranljivih snovi), njena naloga pa je posredovanje sporočila o tem, kako univerzalni karmični zakoni delujejo tudi onstran smrti. Prerokbe se ohranijo v obliki digitalnega videozapisa. (Our lives are not our own. From womb to tomb, we are bound to others. Past and present. And by each crime and every kindness, we birth our future.) Navdih za upor proti represiji med drugim najde v neki stari filmski komediji z nenavadnim naslovom The Ghastly Ordeal of Timothy Cavendish, kjer junak odločno protestira: I will not be subjugated to criminal abuse!

2346, Havaji, postapokaliptična alegorija. Zachry je član miroljubne pastirske skupnosti (ki govori pidžin oz. poenostavljeno mešanico angleščine in azijskih dialektov) pod nenehno grožnjo napadov ljudožerskega plemena Kona; nekoč je moral nemočno gledati, kako je njihov poglavar zaklal njegovega svaka in mladega nečaka. Mučijo ga prividi peklenskega lika s cilindrom, ki mu pravi Old Georgie in se kot slaba vest z naslado hrani z njegovimi strahovi. V vas pride pripadnica višje kaste Meronym, ki naj bi z opuščenega oddajnika (sredi "prepovedanega ozemlja") poslala proti človeškim vesoljskim kolonijam signal oz. klic na pomoč za svoje umirajoče ljudstvo. Z aktiviranim videozapisom razkrije Zachryju, kdo je bila v resnici boginja Sonmi, ki jo časti njegovo primitivno ljudstvo: dekle izpred mnogih rodov, ki je umrlo zaradi prepričanja o boljši prihodnosti zatiranih. Zachry naposled zbere pogum in se sooči s krvoločnim plemenom Kona: njihov poglavar bo drago plačal za (vsa) svoja (pretekla) dejanja. Potem ko reši nečakinjo, se z Meronym in njenimi rojaki odpravi novemu upanju naproti.



Vizualna poslastica s fantastično glasbeno podlago (ki služi kot dodatni povezovalni motiv) in prepričljivimi igralskimi nastopi (a ne s pretirano čustveno interakcijo, kar gre bržčas pripisati otežkočeni izraznosti zaradi vseh mask) zadovolji čute in razum večine malce zahtevnejših gledalcev, čeprav pusti nekatere motive deloma nedorečene in vprašanja odprta za razlago. (S premiso, kako so "šibki hrana za močnejše" oz. referenco na Soylent Green iz leta 1973 namiguje na inherentno kanibalistično naravo človeške družbe.) Razen tega je še največja hiba filma (s proračunom dobrih sto milijonov dolarjev v pretežno nemški koprodukciji) njegova naporna minutaža: z veličastno, skoraj 3-urno dolžino ne prinaša ravno lahkotne nedeljske zabave, temveč zahteva popolno zbranost in predvsem vztrajnost. (V drugo sem si ga moral ogledati v dveh večerih.) Kot je bilo pričakovati, je razen nekaterih dokaj zadržanih kritiških odzivov (a tudi kopice prestižnih filmskih nagrad) doživel razmeroma skromen blagajniški uspeh (vsaj v primerjavi z nekaterimi puhloglavimi PG-13 spektakli iz zadnjega časa).

2 komentarja:

  1. NI mi jasno, kako so bili lahko kritiški odzivi na tale filmski projekt tako mlačni. IMO gre namreč za mojstrovino in redkokateri film, ki sem ga videl v 2013 mi je bolj dogajal kot Cloud Atlas (če sploh). Se mi zdi, da sem po dolgem času po ogledu celo zaploskal :D

    OdgovoriIzbriši
  2. Film si že zaradi svoje ambicioznosti zasluži priklon in ogled. Sam sem si ga pogledal v kinu na premieri, kjer smo bili v dvorani natanko trije (pa še to je eden zapustil dvorano po pol ure), kar je po svoje žalostno. Sicer je pa film res neverjeten rollercoaster, ki je, kakor si sam omenil, tudi precej naporen. Mene osebno je še najbolj motila montaža, predvsem tisto preskakovanje med različnimi zgodbami, ko se je več prizorov dogajalo 'hkrati', a so si bili ti žanrsko povsem različni, se mi nekako ni poklapalo in me je celo malo vrglo ven iz izkušnje - a to se pač zgodi pri takih filmih. Potem so tukaj še druge minor stvari, kot na trenutke smešna maska in način, kako so se določene zgodbe zaključile, ampak ja - na koncu film, kot celoto, lahko samo pohvalim. Tudi meni eden izmed ljubših z letnico 2012.

    OdgovoriIzbriši