2. maj 2014

Enemy (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Chaos is order yet undechipered. —José Saramago

Kanadski režiser Denis Villeneuve je bržčas najbolj pritegnil pozornost kritiške javnosti z družinsko dramo Ženska, ki poje (Incéndies) leta 2010, ko se je kot nominiranec potegoval za oskarja za najboljši tujejezični film (doma pa prejel osem prestižnih filmskih nagrad genie); dasiravno je predtem posnel tudi nadvse zanimiva Maelström (2000) in Polytechnique (2009) ter kopico kratkometražnih in dokumentarnih filmov. Osebno me je navdušil s poznejšim kriminalnim psihotrilerjem Prisoners (2013), svojo prvo ameriško produkcijo, in sem komaj čakal na ogled Sovražnika (ki je bil sicer posnet prej, a sta postprodukcija in promocija narekovali poznejši izid), na katerega me je — kot že večkrat na marsikaj zanimivega — prijazno spomnil blogerski kolega s Filmskega kotička.

Sovražnik je film, ki se poigrava s percepcijo gledalca. Dojemanje videnega je v največji meri odvisno od perspektive iz katere pristopamo zgodbi in v tem smislu film lahko razumemo kot mozaik, v katerem se prepletajo različne perspektive. Moje izhodišče za povzetek zgodbe je perspektiva Adama Bella (Jake Gyllenhaal), čemernega, rahlo depresivnega profesorja zgodovine, ki ponuja vtis človeka z resnim pomanjkanjem življenjskega elana. Občutek je, da profesorja prav nič pretirano ne zanima. Tudi njegova prikupna punca Mary (Mélanie Laurent) ne. A nato si Adam na priporočilo sodelavca ogleda film, v katerem v manjši vlogi opazi človeka, ki mu je na las podoben. Podobnost je naravnost neverjetna in Adam se loti raziskave, s katero želi ugotoviti, kdo je njegov dvojnik. Preiskava zahteva nekaj detektivske spretnosti, s katero profesor pride do imena Anthony Clair. Adam se tu ne ustavi, ampak želi za vsako ceno srečati svojega dvojnika. Anthony ga sprva zavrne, a ko se dvojnika naposled srečata, se njuna življenja začnejo nenavadno prepletati, meja med Adamom in Anthonyjem pa postaja vedno bolj zabrisana. —Goodfella


Scenarist Javier Gullón je zgodbo osnoval na romanu portugalskega literarnega nobelovca Joséja Saramaga (1922—2010) iz leta 2002 z naslovom O Homem Duplicado (Podvojeni mož). V njem se pisatelj ukvarja s parabolo o opresivnosti diktatorskih (tj. fašističnih) režimov, ki z vsiljenim nadzorom izničujejo človekovo individualnost — do te mere, da njegov protagonist nekoč naleti na svojega dvojnika, ob tem pa se pojavi vprašanje, kdo od njiju je "izvirnik" in kdo zgolj "kopija". Villeneuve je z dvoumno simboliko (pajki) preusmeril sporočilnost knjižne pripovedi v nekoliko bolj osebno subjektivne vode uporništva zoper rigidnost uveljavljenih norm ter strahu pred obveznostmi in odgovornostjo v zakonu: v metaforično vzporedno lynchevsko-cronenbergovsko sanjsko sfero nezavednega — pri človeku, ki je očitno sklenil zapustiti ljubico (oz. opustiti svoje prešuštne misli in druge razvade lastne nezvestobe) in se vrniti k noseči ženi, ta dilema pa pri njem povzroči (nezavedni) umski in nazorski razkol, upodobljen v dveh telesno identičnih, čustveno in značajsko pa različnih verzijah Jaka Gyllenhaala (v edinem skupnem prizoru nam da njegova mati Isabella Rossellini vedeti, da gre za prirojeno patologijo oz. razcepljeno, nevrotično osebnost).

Zamotani, enigmatični film je natanko tiste sorte, ki kliče po interpretaciji (na kar namigne s citatom Saramaga, kako je v vsakem kaosu slutiti red in smisel).  SPOILER  Tukaj je moja razlaga: pajki v različnih kulturah in paradigmah (med drugim) simbolizirajo žensko energijo oz. materinski, zaščitniški arhetip — tukaj pa predstavljajo protagonistov strah pred zavezanostjo (svoji noseči ženi Sarah Gadon) ter občutek njegove izgube svobode in krize identitete oz. ujetosti v mrežo strašljive pajkovke. (Zato je treba kosmato osmeronogo golazen pohoditi, uničiti pod zašiljenimi petami v ekskluzivnem moškem slačiklubu.) Naš protagonist se bori s svojo nezvesto, šovinistično in samovšečno platjo (in jo nazadnje tudi premaga v avtomobilski nesreči), a kot je menda vedel že Hegel: "Vse velike stvari se v zgodovini zgodijo dvakrat; prvič je to tragedija, drugič pa farsa." Adam oz. Anthony se je slednjič primoran sprijazniti s svojo dvojno, prešuštno naravo in s trdovratnimi fantazijami o seksualni prostosti (od tod njegov resignirani in ne prestrašeni pogled v bizarnem epilogu); saj ve, da se trenutki človeške usode pač ponavljajo (kakor predava študentom in kakor se moreče enolično, brezčutno vrti njegovo razmerje z Mélanie Laurent). Potemtakem se nima smisla upirati lastni prvinski naravi: lahko jo zgolj sprejmemo s prizanesljivo mero samoironičnosti, razumevanja in celo humorja. Kdo je torej naslovni "sovražnik", ki nam uničuje življenje, razdira odnose in ogroža pojem družinske sreče: pajek oz. ženska? Ne, pač pa zgolj moški samemu sebi.

Old as our fears, the familiar figure of the double haunts the literatures of every country. It comes in all shapes and sizes, from the malignant other who punishes the wayward hero (as in Poe's "William Wilson" and in Dostoevsky's The Double) to the benevolent apparition that sagely confronts its own reflection in order to teach it a cautionary tale (in Jorge Luis Borges's "The Other" and in Giovanni Papini's "Two Figures in a Pond"). Made in our own image, the double can incarnate our evil acts (as in Wilde's "The Picture of Dorian Grey" and in Stevenson's "Dr Jekyll and Mr Hyde"), or kindly take our place in order to perform a seemingly impossible task (in Charles Nodier's "The Legend of Sister Beatrice" and in the magical "Chienniang", one of the many stories in the eighth-century Chinese collection T'aip'ing Kwangchi). The double has many names; its mirroring quality is echoed in the Greek legends of Narcissus, of the Dioscuri, of the Androgyne. It is one of the most complex, most retold, richest of our fables. —A. Manguel, The Guardian

Nazadnje še kritika: mi je Kanadčan s prispodobo o moški dualnosti in prirojeni tendenci k nezvestobi (oz. s freudovsko mitologijo dvojnikov) v filmskem smislu povedal kaj osupljivo novega? Pravzaprav niti ne — čeprav mu gre gotovo priznati usklajenost pripovednih linij in spretnost, kako je to dosegel. Razen tega se mi zdijo (zlasti ženski) liki razmeroma neizkoriščeni, igralski nastopi nasploh brez vidnega presežka, pretenciozno šifrirani cineastični mozaik pa sam po sebi tudi ni razlog za kinematografski hvalospev.

Celovečerec je z osvežujočo minutažo poldruge ure vsekakor vreden ogleda in najbrž je tudi zgodbo mogoče povsem logično tolmačiti (kakor nam zagotavlja režiser); le da mi filmskega užitka ne predstavlja nujno brskanje po referenčnih virih, naknadna analiza ključnih kadrov ter detektivsko razvozlavanje težko razumljivih zgodb in njihove pretanjene simbolike, ampak (še) kaj drugega.

2 komentarja:

  1. Malo ocenjevalcev v filmu vidi vrhunski izdelek. Večina ga ceni podobno kot ti in tu ni kaj za dodati. Recimo, da je film zame eden tistih, pri katerih človek ostane osamljen v prepričanju, da gre za dodano vrednost.

    OdgovoriIzbriši
  2. Sploh ne dvomim o tvojem mnenju in tudi utemeljitev me je prepričala -- jaz pa sem imel precej mešane občutke. Zanimivo, da sem redke Lyncheve filme razumel že po prvem ogledu, ponavadi sem na koncu obstal z odprtimi usti -WHAT- ampak z zanimivo pozitivnim občutkom in fascinacijo nad videnim. Tukaj sem pa ostal zgolj -WTF- in z zmedenim občutkom že videnega (pa ne trdim, da sem ga prav razumel oz. da je moja interpretacija edina pravilna).

    OdgovoriIzbriši