19. maj 2014

I, Frankenstein (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●○○○○○○○○

Whoa,™ še en čeden PG-13 ohranjevalnik zaslona. Saj ne, da sem si "od ustvarjalcev franšize Underworld" (kakor se bombastično hvali napovednik, kot da bi bilo to kaj dobrega) obetal kakršenkoli presežek; domiselni pisec Piratov s Karibov Stuart Beattie me kot režiser s celovečernim prvencem Tomorrow, When the War Began (2010) ni ravno huronsko navdušil in tudi od velikih igralskim imen, za katera sem se že skorajda sprijaznil, da jih tlačijo v največje traparije (Bill Nighy, Miranda Otto), seveda nisem pričakoval shakespearskega performansa. Preprosto me je zanimalo, kako bodo zadostili dramaturški substanci in napletli mračno pustolovsko-okultno zgodbo. No, speljali so jo naravnost v anale. Eto.™

»It’s alive,« je od veselja kričal dr. Frankenstein, ko je pošast, ki jo je sestavil iz rezervnih delov, oživela; toda Mary Shelley, ki je vse to popisala, ni niti slutila, da bo ta pošast preživela in čez 200 let mutirala v Adama, odrešitelja človeštva, ki se bo vključil v apokaliptični, digitalni, katedralski, neogotski spopad med demoni in angeli, še najbolj podoben kakemu lasvegaškemu tekmovanju bruhalcev ognja. —Marcel Štefančič jr.

Ironično je, da me (kajpak ob popolnem zamiku nejevere, odsotnosti vseh meril in pričakovanjih na najnižji prečki) osnovna premisa niti ne moti tako zelo. Saj razumem poanto, gre pač za infantilno mashup akcijsko-fantazijsko-gotsko zadevščino, posneto po istoimenskem stripu ameriškega avtorja Kevina Greviouxa: Frankensteinov stvor (Aaron Eckhart) je v resnici preživel arktični mraz, vrača se na jug in med ljudi, tam pa se nehote zaplete v stoletno vojno med demoni in gargojli (ki so nekakšen bojevniški angelski red), kjer naj bi kot edino "bitje brez duše" odigral pomembno vlogo pri zavojevalskih apetitih princa teme Janše Naberiusa (Bill Nighy). Iz depresivnega eksistencialista se tako prelevi v maščevalnega zombi-Ramba ter v slogu Van Helsinga reši dan in svet ljudi pred propadom.

I'm a dozen different parts of eight different corpses. I'm a monster. —You're only a monster if you behave like one.



Vse to še nekako pogoltnem. A ko bi vsaj pripoved imela kakršnokoli zaokroženo podobo ali samozadostno interno logiko, ko vsaj liki ne bi naključno bezljali naokrog kot figurice pri računalniški igri s pokvarjenim algoritmom, ko bi njihova dejanja vsaj upravičeval nekakšen smisel ali kolikor toliko dosledno iskanje ciljev, ko bi bili njihovi dialogi na malce višji ravni od komunikacije med tasmanskimi rovkami in brstičnim ohrovtom, ko bi vsaj ezoterična plat uporabljenih arhetipov imela kakšno razumno razlago in avtentično podlago (svetopisemski boj med dobrim in zlom), ko bi v Frankensteinovem stvoru in njegovi zgodbi ostalo vsaj nekaj žlahtne literarne metaforičnosti pisateljice Mary Shelley in ko bi zadeva vsaj premogla nekaj malega samoreferenčne satiričnosti oz. se ne bi jemala tako groteskno smrtno resno (celo lovec na vampirje Abraham Lincoln ter pobijalca čarovnic Janko in Metka so premogli kanček več humorja). Česa tako peklensko jalovega, sterilnega in puhlega že dolgo ne; ob taki praznoglavi burki še (razmeroma solidni) posebni učinki in CGI grafika izzvenita v prazno kot prdec v burji.

Ni komentarjev:

Objavite komentar