16. maj 2014

Jack Ryan: Shadow Recruit (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Med nedavno videnimi filmi sem bil tako nepopisno navdušen nad Branaghovim Frankensteinom (1994) ter geriatrično vohunsko akcijado 3 Days to Kill (2014) s Kevinom Costnerjem (not), da sem si oba genija sklenil ogledati še v skupnem projektu. Ta na prvi pogled deluje kot zadnja inštalacija franšize po seriji slovitih romanov Toma Clancyja (1947—2013), le da to ni, saj te zgodbe lani umrli pisatelj ni nikoli napisal. Hollywoodski kravatarji so si namreč tokrat zaželeli reboot s premiso, ki bi slavnega analitika CIE umestila nazaj h koreninam in potem s svežimi močmi zagnala njegovo pustolovščino. Nekaj takega. Kakorkoli: z vseh vetrov siloma napaberkovanemu scenariju so skušali dodati posodobljen, trendovski koncept s priljubljenimi glumaškimi imeni, in vse skupaj oportunistično zaviti v bleščeč paketek z oznako PG-13. Samovšečni shakespearski egocentrik Branagh si razen režiserskega stolčka tudi tokrat ni mogel kaj, da si ne bi namenil ene osrednjih vlog. Sijajno. Mimogrede: Kenneth, tvoj groteskni ruski naglas smrdi do Kremlja.



Agent Ryan je tako čudovito generičen, globalno-družbeno-politično medel, konceptualno neopredeljiv in tematsko splošen akcijski triler (z izrabljenimi motivi, pobranimi pri kopici podobnih filmov), da sem razburljivo dogajanje pozabljal že med ogledom. Glavni junak (Chris 'mladi Kirk' Pine) po instantnem zaključku svoje post-9-11 vojaške kariere v Afganistanu in okrevanju po poškodbi malo potuje po svetu, malo se izogiba strelom najetih morilcev v noro prestižnih moskovskih hotelih, malo izmenjuje mnenja in podatke z mentorjem (Majčin Ortoped), nato se iz birokrata čez noč prelevi v izurjenega operativca in s pomočjo zaročenke Cathy (Keira Knightley) v neverjetno usklajeni diverziji izmakne računalniške informacije iz vrhunske pisarne ruskega mogotca Čerevina (Kenneth Branagh), ki namerava z megalomanskimi finančnimi transakcijami po terorističnem napadu v ZDA (ki naj bi služil kot povod) povzročiti novo gospodarsko krizo in spraviti ameriško ekonomijo na kolena, slaboritni Rus potem s svojo najemniško vojsko sledi našim junakom, ti v bitki s časom iščejo speče agente na domačih tleh in nazadnje mora Jack lastnoročno preprečiti še gigantsko eksplozijo v samem središču Manhattna. Vse čudovito koreografirano, stilizirano in estetizirano, hi-tech in top-shit, kot v kakšni novodobni računalniški igrici. Tudi karakterizacija likov je temu ustrezna. Res krasno. Hipoma sem pozabil, ali gledam Matta Damona ali Tomčija Kurčija ali katerega drugega nepremagljivega in s čednimi gadgeti opremljenega (rad-bi-bil-james-bond) filmskega špijona.

Ko sem se na kavču ves čemeren zbudil ob raztresenem škrniclju mastnega čipsa in politi kokti, sem si moral takoj popraviti postan okus z vnovičnim ogledom Lova na Rdeči oktober (1990).

Ni komentarjev:

Objavite komentar