1. maj 2014

The Battery (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Ojej, še en zombi flik? Dajte, no, resno? Kot da jih še nimamo dovolj? Lepo vas prosim. Je sploh še kaj, kar nam lahko kdorkoli o tem (pod)žanru pove ali prikaže novega in drugačnega?

Presenečenje! Očitno je tako. Scenarist in režiser Jeremy Gardner, ki skupaj s producentom Adamom Cronheimom tudi zaigra enega od obeh osrednjih likov (ustanovila sta studio O.hannah Films), se je odrezal sijajno. Če upoštevam, da je za svoj neodvisni celovečerni prvenec menda porabil vsega 6000 (tako je, šest tisoč) dolarjev, pa mirno zapišem, da mu je uspel prav fantastičen podvig. (Na različnih festivalih je bil deležen velike pozornosti in nagrad.) Neverjetno, kaj je mogoče doseči z domišljijo, inovativnostjo in iznajdljivostjo. Če bi upoštevali zgolj razmerje med vloženimi sredstvi in končnim rezultatom, je njegov The Battery (gre za ameriški žargonski naziv za dvojec metalca in odbijalca pri bejzbolu) morda ena od boljših zombijad zadnjih desetletij (ali celo nasploh), pika.



To mu je uspelo s preprosto premiso "manj je več" (ko domišljija gledalca nadomesti eksplicitnost in zapolni zgodbovni kontekst) oz. tako, da se je odpovedal značilnim (in dolgočasno pričakovanim) vzorcem zombijad; namesto krvi, žretja možganov in faširanega mesa ter drugih posebnih učinkov (ki smo jih že vse videli, bodisi v pravovernih grozljivkah ali satiričnih komedijah), se je raje kot na blodeče nemrtve osredotočil na preživele in njihove odnose — ter dobil inteligentno, duhovito indie (komično) dramo, posrečeno začinjeno s ciničnim humorjem, razgibano s prijetnimi spremembami razpoloženja, podloženo s spevno glasbo Ryana Winforda in odlično fotografijo Christiana Stelle ter obogateno z osebnostima obeh nadvse poistovetljivih protagonistov. (A ne bo pogodu nedeljskim kokičarjem, ki pričakujejo akcijo ter običajni gravž in grozo.)

Ben (Jeremy Gardner) in Mickey (Adam Cronheim) sta nekdanja (amaterska ali polprofesionalna) igralca bejzbola, ki po gozdnem zakotju in stranskih poteh Connecticuta iščeta hrano, gorivo in druge vire za preživetje, ob tem pa se ogibata zombijev — ki so, kot kaže, preplavili ameriško Novo Anglijo. Prijatelja po sili razmer ne bi mogla biti bolj različna: Ben je stvaren, praktičen in prilagodljiv človek, ki je edini pripravljen vihteti kij tudi po glavah počasnih, brezumnih spak (in ne le med podajanjem žog oz. kot občasno razvedrilo), Mickey pa romantični sanjač, ki se ne more sprijazniti z brezupno podobo družbe in sveta. Njuni različni nazori in prepričanja ju bodo vodili v številne preizkušnje, nazadnje pa zbližali. Ozadje ožje in širše zgodbe spoznavamo sproti, med njuno odisejado; slednjič bosta soočena s težkimi odločitvami, ki bodo zahtevale žrtve.



It's funny. How we finally got outta that house. We just opened the door. They all tried to pile in one side, and we just ... went out the other. All that time, and it was that easy. Just ... let 'em in.

Jeremy Gardner je z garažno minimalko (s hudomušnim delovnim naslovom Ben & Mickey Vs. The Dead), ki komajda še spominja na klasično zombijado, uspešno oživil že skoraj mrtvi (pod)žanr. (Ironija je kajpak namenska). Kdo ve, kaj bi mogel storiti z nekoliko višjim proračunom; iskreno upam, da kdaj dobi to možnost. Mar ni smešno, kaj nekdo doseže z drobižem 6000 dolarjev, nekdo drug pa z mega-budgetom, zvezdniško zasedbo in agresivno tržno kampanjo izprdne tak smrdljiv bobek kot je denimo World War Z (2013)?

1 komentar:

  1. Pri tem pa se v piko strinjam z oceno. Zelo posrečen hororčič. Čeprav ne prinaša nič novega, funkcionira zelo dobro in zlahka prekaša večino low-budget grozljivk.

    OdgovoriIzbriši